Mateja, ta tvoja nova pesmica Novo jutro avtor mateja ima kar malo več vsebine, kot smo je navajeni pri tvojih prejšnjih. Super. Predlagam ti nekaj popravkov:
Neko juro sonce Nekega jutra sonce ni in ni vzšlo izza gora, kjer je običajno vzhajalo, od koder je običajno vzhajalo. se je močno svetilo. Močno se je svetilo.
Odšla sem tja in in sem zagledala sonce, ki je padlo na tla.
Tako je videl človek, ki je poln ljubezni, ki je nemore nikomur dati. a je ne more nikomur dati.
Z Zaupanjem si spet stopila v svoje stare korake: ponavljaš (kar včasih ni slabo) ... si to ti... Vendar "dokazi" za čustva so preveč vsakdanji, kot zaupanje, imeti rad, želeti srečo, misliti na koga, sanjati o kom ... Naj ti razložim, kaj v Novem jutru je odražalo tvoj velik preskok: - v prvi kitici si uvedla tako zanimivo atmosfero - razpoloženje - naslikala si poseben trenutek, ko nekega dne sonce ni vzšlo (nisi npr. rekla vsak dan sonce vzide). - Napisala si, da se je močno svetilo, kar je vzbudilo našo radovednost: zakaj se je svetilo, kaj se dogaja? - Nato si v pesem vnesla prvoosebni lik - dekle, ki tudi ni vsakdanje - saj ne zamahne z roko in reče: ah, le zakaj bi se ukvarjala s tem, da sonce ni vzšlo - ampak gre preprosto tja (na konec sveta) in pogleda - To, kar vidi, je po svoje smešno, ampak tako prvinsko: sonce je padlo na tla. - Potem si se oddaljila od osebe in sonca in si napisala komentar: tako je videl nekdo, ki je poln ljubezni, a je ne more nikomur dati.
S tem si naravo in dekličino izkušnjo posplošila: tako lahko sonce in jutro vidi vsak, ki nima ljubezni komu dati.
Ta pesem - Zaupanje - pa se vrača v naštevanje preveč splošnega in ne prinese svežine ali sporočila, ki bi bralca prebudilo.
Razmisli, kako bi lahko način pisanja iz Novega jutra uporabila tudi pri ponovnem pisanju Zaupanja. Poskusi.
Pozdravljena, Mateja, predlagam ti, da najprej pesem objaviš takole na forumu, da se o njej malo pogovorimo, jo potem dodelaš in šele na koncu objaviš pod novimi pesmimi. Si za to?
Danes imaš pa srečo, ker sem malo prej prišla domov. In moram še nekaj naredit, zato ti danes popravljam samo tipkarsko slovnične napake v pesmici, ki je sicer luštkana - tak droben srčen utripek.
Ko se približuje sveti valentin, se srce razigrano smeji.
srčkana ideja - to o cvretju krofov. V prvi kitici bi spustila "tem" - ker potem beremo kot da samo v tem, ne pa tudi v pustnem času vseh ostalih let. Našla sem tudi nekaj tipkarskih napak. Torej:
V pustnem času se cvrejo krofi.
Takrat se vsak našemi po svojem okusu.
Meni pa se je kar samo poblisnilo takole nadaljevanje (seveda pa sploh ni nujno, da kaj dodaš, ampak se mi zdi, da bi dalo pesmici še en dodaten pomen):
"V sredo se ocvrti in presladki posipamo s pepelom."
Seveda pa je pesem tvoja in ti se moraš odločiti, če jo boš kaj spremenila ali ne.
Pozdravljena, Mateja, verz je ena vrstica v pesmi. To, kar si napisala, je pesem. Tvoja pesem ima 4 kitice, prve tri imajo po tri verze, zadnja pa ima štiri verze.
Prva kitica mi je všeč. V drugi kitici bi ohranila realno stanje, kot si pri cvetu - namreč, ko ptica pade na tla, se ne zjoče - pomisli, kaj se zgodi s ptico, ko pade na tla? Ali je ranjena, celo mrtva, ali zmrznjena, otrpla? V tretji kitici pazi na napake: Ko ljubezen izgine, se pojavi nova. Zadnja kitica se mi zdi v redu - edino ptico bi pobrala s tal (ne iz, ker ni v tleh, ampak na tleh). Morda bi tudi namesto cvet bi utrgala - dala cvetu bi odtrgala list (na začetku govoriš o enem samem listu).
Malo premisli in dodelaj, pa bo prav lušna pesmica.