Forum
- Datum objave:
06. 12. 2009 ob 21:37 - Spremljaj
- Število komentarjev: 39
- Piše: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 3909 krat
(RAZ)FORMIRANJE - delavnica
Ker je najpametneje najprej pomesti pred svojim pragom :)), začenjam s svojo:
BALADA O LOVCU avtor Kerstin
Ti si lovec. Ti si divji lovec.
S črno nogavico na obrazu
se sprehajaš po samotnem lazu.
Noč ti je obilje, luna novec.
Ti si strelec, drzen in prefinjen.
Puška te objema prek ramena,
steza ti prestrma ni nobena,
tvoj duh je krepak in neusmiljen.
Vselej pa, ko strel predre tišino
in zatone v krvi severnica
in si strgaš nogavico z lica,
si Smrt. In smrt pomeni bolečino.
BALADA O LOVCU - Kerstin
Divji lovec si,
ki se s črno nogavico čez obraz
sprehaja po samotnem lazu,
se rine skozi obilje noči
in brede med luninimi novci.
Drzen in prefinjen strelec si.
Objemaš se s puško,
krčiš se v strmih stezah.
Tvoj duh je krepak.
Neusmiljen.
Toda ko s strelom predreš tišino,
ko severnica v krvi zatone
in si z lica strgaš nogavico,
si Smrt.
In smrt je bolečina.
Kerstin
:)
L
ZADNJA POSTAJA
Čutiš, kako te ledena dlan groze grabi za vrat.
Čutiš, kako se nekje v tebi ruši hiša iz kart.
Čutiš, kako se ti zenica širi v n-dimenzijo.
Čutiš, kako ti lepljivi poganjki strahu po venah polzijo.
Loviš se na robu. Na ustnicah krik ti drgeče.
Prestrezaš v dlani slane kaplje - poslednje popotnice sreče.
Držiš se nekóga za róko, a roka se naglo razblinja.
Zbežiš, a srce se ne da, srce se še vedno spominja.
Poklekneš na kamen in kaneš nanj srage očesa -
a kamen, ta ne razkolje se, kamen togo molči.
Zagrizeš se vanj in okusiš vso grenkost slovesa.
Spoznaš, da je srčika njega prav v tem, da boli.
+++++++
ZADNJA POSTAJA
Čutiš
ledena dlan groze
za vrat te grabi.
Čutiš
nekje v tebi
se ruši hiša
iz kart.
Čutiš
zenica se širi
v n-dimenzijo.
Čutiš
lepljivi poganjki strahu
polzijo
po venah.
Loviš se na robu.
Na ustnicah
drgeče krik.
V dlani prestrezaš
slane kaplje
poslednje popotnice sreče.
Držiš nekoga za roko
a roka se naglo razblinja.
Zbežiš
a srce se še vedno
spominja.
Poklekneš na kamen
srage očesa kaneš nanj
a on se ne razkolje
togo molči.
Zagrizeš vanj
in okusiš
grenkost slovesa.
Spoznaš
srčika njega je v tem
da boli.
ZAPHOD! Oprosti mi za ilegalno sebično intimno interpretacijo, ampak čustva so me zdelala!
Karkofoon
Saralne kastrole
žemijo v galaktično jutro
in penetrirajo robate korone
Hoganskega zavoja.
Zelene vandure komplotirajo
z venskimi ovariji
železnih poran.
Kopji rukajo.
Karkofoon.
vogonski sohneth
V galaktično jutro kastrole žemijo,
saralnost saralna saralno jih brodi.
V robatih koronah so njihovi vhodi;
v zavojnost Hoganski jim popki štrlijo.
Komploti zelenih verdur so železni,
poranjajo venske ovarije strežno.
Ko pihek zaves zastrepi mimobežno,
železki verdurnih Zellen so komplezni.
In rukajo, rukajo, rukajo, kopji.
Ka - karrkofon: "Karkofoon karkofonijo."
In rukajo rukajo rukajo kopji.
(KKa - karrkofon) Karkofoon karkoBRnijo?
In kopjajo, kopjajo, kopjajo kopji!
KKa: " Karrkofon Karkofoon ..." hHogozBRnijo.
:) L.
danes me je zapeljala tvoja pesem, pa sem jo za (lastno) vajo, malo "poravnala" v formo :)))
Dva Ljubim te sta se našla avtor sheeba
med črke si vpletam puhaste krošnje
v ujetih meglicah dremuckajo prošnje
naj v ustih začutim drhtenje brezčasja
hlastam po semenu tvojega klasja
S črk zlog zašumi, tvoj glas pa je tih
majavo se sonce razlije v moj stih
dišeča rdečica je, v logu prikrita
na prstih pripleše noč, v krila ovita
vzbrsti zlog v besedo, so polne gredice
vse sočne pobožajo kuštravo lice
se tulpa odpira, tvoj vonj uglasi,
se z roko na prsih sopenje spoji
besede v teh verzih korakom razdam
valovanje teles z diamanti obdam
v najini igri vsa potna molčiva
šepet burje spomni, da v večnosti tliva
in pesem kot pismo je tebi poslana
nje spevnost pa v roso na koži je vtkana,
ščemenje nasladno v naju grmi,
zaspiva objeta v vročični temi.
Seveda s tem ne vsiljujem svoje transformacije, samo zanimivo se mi je zdelo malo dodelati to barvito valovanje ;)
Lidija
SREDNOČNICA (Perc)
Naj iščem ustnice
spet žejne sreče?
Objema mrzlih
rok spoznanja?
Noči spet dolge so,
brez spanja,
pričakovanj več ni,
so le čakanja.
Osamljenost in
alkoholna vrenja,
ne maram zanje,
a otopijo čute,
robove ostre,
včasih krute,
dokončnost je
konstanta potovanja.
A še je v meni
nežna poezija,
še zmorem z njo
izvleči se iz bede,
le čaka, da poiščem ji besede,
ukradem kar se drugim sanja.
Vsonetena SREDNOČNICA
Naj iščem ustnice spet žejne sreče?
Objema mrzlih rok, besed spoznanja?
Noči spet dolge so, brez kančka spanja,
pričakovanj več ni, le mrak se vleče.
Osamljenost in alkoholna vrenja,
ne maram zanje, a topijo čute,
robove ostre, včasih rezko krute;
dokončnost je konstanta potovanja.
A še je v meni nežna poezija,
še zmorem z njo izvleči se iz bede,
me boža, ziba, v mehki up zavija,
le čaka, da poiščem ji besede
in note neke daljnje melodije ...
Ukradem, kar se drugim v sanje vsede.
:)
LP, Lidija
Bodo pa pesmi kapljale tu gor kolikor bo pač časa. Jih je cele kupe.
Lidija - ti pa kar napiši vse kar se ti zdi vredno. Meni že to dosti pomeni, da
jih kdo prebere ... LP. P.
smrečje posuj
po močvirnati stezi svojega blata
da boš mehko stopala
po razvodju in ti drseča sluz ne bo lomila korakov
nasipaj peska
v razpredene vreze nezabrazgotinjenih razcepov
da boš gladko drsela
po nedvoumno popolni izravnavi
nalij olja
na presušene vzbokline otrdelih dlani
da boš znova lahko božala rumenino pločnika
ki ga je zjasnilo sonce
samo sama lahko
pobereš
izpod razmajanega podpalubja
tisto majčkeno sebe
in neuničljivo ostalino včeraj prekinjenega vdiha
ki ti ga je vkleščila
in kot zarodek zažela vase
tvoja edina dvojina
Tale pesem je prav klicala po tem, da jo "vformim", pa sem jo, malo za vajo ;)
Podpalubje 2 - (vsonetenje)
Smrečja posuj po močvirnati stezi,
da bo stopalo obstalo nad blatom,
da bo razvodje prijazno podplatom,
če zasluzijo stopinj se ugrezi.
Peska nasuj v razpredéne zareze,
ki jih cepitev ne zabrazgotini,
da boš drsela gladko po ravnini,
ki jo v v popolnost utvara izveze.
Olja nalij v presušene vzbokline,
ki se na tvojih dlaneh spet množijo,
sonce povleci iz svoje davnine,
pločnik rumeni poglej z domišljijo.
Sebe povrni in vse ostaline
pretrganih vdihov, četudi bolijo.
+
Tvoja edina dvojina zajema
kot nedonošen zarodek te vase
in pod palubo priklešči te nase.
Le ti lahko zlomiš spono objema.
LP, Lidija
zdaj bom napisal..
To je moj prvi prevod..pokomentiraj in to..
Flying Pretender (bikers's sonnet) avtor kočijaž
Hitri pogledi, jutro se ohlajuje
za nočjo je prihrumela tiha pesem
bolečina se je zavila kot leseno ogrodje okoli srca
in prazne oči so dane v mokro, temno mapo.
Tisoč milj dolga cesta bledi, počiva, spi
kolesa upanja začenjajo razpadati
mora nastati nov začetek, preden sonce zaide
ali pa se bodo skriti nasmehi spremenili v odprti jok.
Našel bo majhen mir, hiteči hinavec
ne bo vedel kdaj, a njegove misli se bodo končale
nenaden počitek ga bo zadržal-prijetnega in nežnega.
In nič drugega kot dolge sanje, tišina
ko srebrna Honda hiti v vdajo
in se zaleti v skalo.Ne bo se več zbudil.
ko sem prevajal, sem nato bolj dojel pesem in o čem govori, a ponekod nisem vedel, kako bi prevedel v slo..
Npr. Pretender, sem prevedel v hinavec, ker sem edino ta prevod našel..čeprav mi ni jasno, zakaj hinavec..kako bi ti to prevedla?
Just Mee
Pretender pa v pesmi ni noben hinavec, pač pa nekdo, ki se pretvarja, da leti (motorist na hondi, ki žge ga 300km/h :))
prevod besede to pretend je tudi pretvarjati se
Smisel pesmi si v prevodu še kar ujel (razen hinavca seveda), morda je prevod le malo preveč dobeseden. Če prebereš moj prevod (oziroma predelavo soneta) , boš morda smisel povedanega še drugače dojel.
Namišljeni letalec (motoristov zadnji sonet) avtor kočijaž
Hvala za to, da si se poglobil,
LP, Lidija
Ja sem prebral.
Ja jaz bi tudi lahko rime dal v prevod a sem hotel čimprej pa sem pač tako..razumem ja smisel pesmi.
Drugač pa čestitke za dober prevod..zelo dober..:))
jutri bom pa poskusil eno pesem iz slo. prevest v ang.
Pa zdaj sem ravno pisal novo ang. pesem, jutri jo bom objavil.
Lp in lahko noč, Grega.(moje ime)
A bi kdo kakšno mojo pesem prevedel iz slo. v ang?
Lidija, lahko kakšno tvojo pesem prevedem v ang.?
http://www.pesem.si/forum.php?action=vthread&forum=6&topic=3657
Napišeš prevod najprej tam in ga šele nato objaviš na portalu (če seveda hočeš pred objavo še mnenje avtorja, katerega pesem prevajaš. )
LP, Lidija
Beg in Izginotje..bom verjetno jutri napisal na delavnico.ok?
Katero pesem prevedeno ti napišem tu?Beg ali Izginotje?pa moram prvo še original napisat v slo.?
Imaš že prej primere... Najprej original in potem prevod...
Lahko obe objaviš.
Če gre za prevod, moraš v drugo delavnico ga premaknit. Ti je kočijaž že link prilepila zgoraj.
http://www.pesem.si/forum.php?action=vthread&forum=6&topic=3657
Glede prevoda svojih pesmi... Če bo kdo čutil ritem in pomen tvoje pesmi, jo bo že prevedel. Do takrat pa se sam preizkušaj v prevajanju drugih.
Pa še en nasvet. Ne ustavljaj se toliko pri posameznih pesmih. Objavljaj čimveč. Pa bodo tudi komentarji začeli leteti na same pesmi.
Tako te bomo tudi ostali člani lahko spoznali... Zaganjanje v eno pesem je prej slabo kot dobro. Kakšne nastanejo take... preproste, mogoče klišejevske in se pri njih ne da veliko spremeniti. Zato pa piši... z vsako pesmijo rasteš! :)
Poskusi.
lp S.
razsonetenje
vsak dan
vsrkam malo konca
da takrat ko se razgrne vame
ne bom niti čutila
kako tonem vanj
točno tja noter od koder prihajam
konci štrlijo iz vseh
lepo aranžiranih darilnih zavojčkov
slavnostni verzi na niču so.
če še nisem na poti tja
sem pač
še tukaj
LP, Lidija
:)
HODIVA V DVOJE avtor anavi
vsonetenje: anavi: hodiva v dvoje, sonet +
Vsak brizg krvi poslan v napete vene,
pogled, objem, vsak nežen stisk telesa,
svoboden gib, ujet v prvine plesa,
zaklepa dušo v mrak med temne stene.
In vendar prav ta mrak jo znova žene.
Sprosti se zubelj iz globine kresa,
zasije v dnu priprtega očesa -
'z globine biti človek znova krene.
Kam vodiš, duša, mi korak tresavi,
Si palica, korenček, si oboje?
Kje naj meso svoj divji ples ustavi?
Je kje v globinah ritem varne hoje?
Kje sestra si, si v prsih ali v glavi?
So verzi tvoji hkrati pesmi moje.
+
Sem s tabo, nosim vse poteze tvoje.
Ko vroča si al' mrzla kot snežinka;
si vedno z mano, včasih potepinka -
v življenju, duša, delava vse v dvoje.
LP, L
En poskus vsonetiti Braistormovo pesem:
Živel iz dneva v dan je mlad poet,
so misli sreče, radosti iskale,
in rime v srcu stiskale vogale -
v izbruhu strašnem jih poslal v svet.
Odtlej pa roka, v nedogled hiteča,
se trudi misel pisat zdaj še spečo;
dokler premore kakšno iskro tlečo,
se trudi rimat', kaj je prava sreča.
Prej iskal jo je tam na tuji poti,
prevračal gromozanske je balvane.
Ni smeha našel, bil je v težki zmoti.
Na kraju le spoznanje mu ostane,
da pod najmanjšim kamenčkom na poti
lahko je največ sreče nasmejane.
Težko je bilo ohraniti vse besede, poskusila sem ohraniti vodilno misel :)))
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!