Čutiš, kako te ledena dlan groze grabi za vrat.
Čutiš, kako se nekje v tebi ruši hiša iz kart.
Čutiš, kako se ti zenica širi v n-dimenzijo.
Čutiš, kako ti lepljivi poganjki strahu po venah polzijo.

Loviš se na robu. Na ustnicah krik ti drgeče.
Prestrezaš v dlani slane kaplje - poslednje popotnice sreče.
Držiš se nekóga za róko, a roka se naglo razblinja.
Zbežiš, a srce se ne da, srce se še vedno spominja.

Poklekneš na kamen in kaneš nanj srage očesa -
a kamen, ta ne razkolje se, kamen togo molči.
Zagrizeš se vanj in okusiš vso grenkost slovesa.
Spoznaš, da je srčika njega prav v tem, da boli.

Aleksandra Kocmut - Kerstin