Z malce pesniške svobode (z vrivkom v oklepaju) sem si dovolil (uni)formirati eno Zalkinih pesmi.
Čakam
Žalost me je ujela nekje ob jutranjem mraku. Nisem je čakala. Čakala sem taksi. Kar prišla je in se usedla zraven. Zdaj čakava skupaj. Kaj čaka ona, ne vem. Jaz čakam, da gre.
Čakam
Ujela žalost zjutraj me ob uri je somraka. Čakala taksi sem, ne nje, a je prišla in čaka.
Zdaj skupaj čakava obe (kot spevna antifona). Jaz čakam le, da ona gre; ne vem, kaj čaka ona ...
Če se prav spomnim, sem imela pesem Čakam najprej napisano v rimah, pa sem jo potem toliko predelovala, da je nastala takšna, kot je objavljena. Če jo bom našla oz. če sem shranila takraten razvoj pesmi (zdaj to redno počnem), bom prilimala še to.
Tomaž, že od jutra berem tole tvojo/mojo uniformo. Našel si eno meni najbolj ljubih pesmic :-) Moram reči, da je dobra in da ti je super uspelo, glede na to, da uniforma ni ravno plahutava obleka. Sem pa vseeno rabila kar nekaj časa, da sem se je navadila :-)
Velikokrat se mi zdi, da se dogaja pri uniformirankah, da se vroč kamen valja po roki, a nikakor noče poleteti v vodo in pljuskniti. Pri tebi pljuskne! :-) Hvala, ker si se je lotil.
Zalka, kar oddahnilo se mi je, po prebranem komentarju, ki si ga podala, saj mi je bilo kar malce nelagodno, kajti to ni prevod, temveč je na nek način poseganje v avtorjevo delo; kot če bi kubistično sliko preoblikoval - predeloval v realistično ali kaj podobnega - zato tega ne mislim počenjat (četudi sem sam dal predlog :)), a sem po drugi strani moral to storit, da si (ne vem kaj že - a nekaj že) dokažem.
Pozdravljeni, ste me spomnili, da imam v svojih predalih (računalniških) eno pesem, ki je bila najprej bolj taka rimarska štirivrstičnica in sem jo potem napisala v svobodni obliki (ki je tudi objavljena tu in v Kitkah - tole prvo pa bi že vrgla v smeti, če ne bi imela računalnika in je tako ostala neizbrisana v nekem fajlu ;-)
Vase so črke me posrkale, vso srž in sok so mi izpile. Razpršena sem na praatome, po vseh pisavah so me sprehodile.
Razlezena sem čez pomene, mojo bit so vso prevpile, besedna kri mi leze v vene, niso me osvobodile.
Kam naj moja sled zdaj krene, kam naj svinčnik svoj našpičim? Moje misli sive so, jeklene. Naj z zamahom enim jih uničim?
---------
Črke so me razvodenile, ko so mi kanile iz ust: razdrobile tišino, otrdile bližino. Črke so me razžrle. V besedno skledo so mi nadrobile kosce pisav. Čez robove pomenov so se divje povzpele redi zvočnosti. Besede so me izpljunile in slišalo se je kot vrisk nevesele deklice.
OK, vsebina ni čisto identična in mislim, da je videti, da je druga verzija nekako nadgradnja prve. Prva je mestoma tudi ritmično nedodelana, a se nisem več ukvarjala z njo, ker sem, vsaj po mojem mnenju, našla boljšo rešitev.
Mislim, da se s to delavnico dotikamo tudi (stran)poti ustvarjanja in ozaveščanja posrtopkov lastnega ustvarjanja, ki običajno poteka brez velikega razmišljanja, spontano. Uh, kam vse bomo še prisopihali s skupnimi močmi!
Eh, Ana - saj v tem je finta rudi, da če se prepustiš, se prepustiš tudi stranpotem, pa ti tista glavna pot še vedno ostane za prehoditi in jo hodiš, pa spet stranpoti ubiraš, pa spet itd. In pač ne vedno peš, enkrat tudi jež, drugič z vozom, pa z mopedom, avtom itd. itd. :D Je pa še to; ko vidiš, da je nekaj OK, kar je v šusu sedlo, to pustiš, le malce spoliraš - pa je. :)))
kadar se nanizajo jagode v večernih odmevih obljubiš s preprosto besedo da se ne boš več vračal in ni ga ki bi ti verjel
nehote obujaš dotike glasov v jutranjih požirkih vina ne smeš si priznati da te je največkrat ranilo ravno tisto česar se nikoli nisi bal
zavrnil si preveč imen in prevečkrat si se silil govoriti v času ko kretnje niso bile potrebne zdaj dvomiš da boš še kdaj zapel karkoli drugega razen resnice
Zasoneteni koraki
Nanizaš splet jagod v večernih odmevih, obljubiš s preprosto, navadno besedo, da konec je vračanja vpetega v bedo. Nihče ne verjame dotikom v glasovih,
ki jih nehote sam pogoltno obujaš vsa jutra, ko vino blaži davne rane; ko si ne priznaš, da so óstro zadane z zanikanim strahom. Presmelo kljubuješ!
Zavrnil preveč si imen prepoznanih, premnogokrat silil si se govoriti, ko naj bi molčal brez vseh kretenj zlaganih ...
Zdaj dvomiš, da zmogel boš dejstvu uiti, da še kdaj zapel boš v sonetih postanih. Resnice srž v Pesmi bo morala vzkliti .
Predira se lubje plesnivega splava in motno vodovje čez brege plimuje. Zagrabiš oprimek, ki v sanjah se snuje, prezgodaj te vsrka dno, deblo odplava,
ti pa ne moreš, brez nog, brez sredice. Ničesar ni, kar bi te zmoglo pobrati iz luže podmen, kjer za trhlimi vrati brezsramno se kaže odtenek resnice.
Vse druge zapredke si včeraj požrla, zdaj v vosku dlani ni nobene obale, ki tvoje bi zadnje preklope podprla.
Le neme oči brez zenic so ostale. Noč. Sabljasta nemost je opne predrla, ko led zasadíl se je v vajine skale.
Razsoneteni oblizki ledu (Oprosti, no)
Grabim. Samo krvavo zanohtje še razkazuje zapredke sanj. Tam sem, motno razplimovana, že skoraj usrediščena, pestovala svoje obale.
Iz voska so, iz voska, roke ... Noge so izgubljene, kako naj plavam? Edini oprimek, plesnivo lubje, je odpadlo z debla že včeraj. Pogoltnila sem zapredene privide dna s sabljasto nemostjo tvojih zenic vred. Potem pa je dno vsrkalo mene.
Noč je črna luža, ki mi ne laže. Laž ne obstaja, ker oči molčijo. (In če molčijo, ne slišiš in potem ni laži.)
V nekdaj mehke razpoke najine skale sem natlačila ledu.
"hude" pripombe imam sicer vedno na zalogi, jih pa uporabljam le takrat, ko je treba! >:-) kot sem obljubil, bom tule sodeloval, le da imam trenutno glavco nafilano z drugimi rečmi: pišem dva uvodnika v dve zbirki, urejam svojo novo ... in dnevno se moram še - fuj! - praskati po jaj ...
Z moje strani - samo pohvale vsem dozdajšnjim (raz)formovalcem! :)
Svojo prevedeno (Lidijino) razformiranko pa objavljam še tukaj:
V TISTI PESMI - kočijaž
Ostajaš v tisti pesmi, čeprav jesen razsuta v dosegu mlačnih krogov, brez rim in brez dotika, ob moje skale buta.
Ostajaš v vlažnih vdihih in kakor prst spomladi v vijugah skrite steze, ki je ne sprejme slika, se ves razseješ v stihih.
Ostajaš mlad v poletju. Ko se v tvoj zdrs priključim, presajaš skrivne ritme, ki ni jim mar oblike, v moj mir, odkrit v zavetju.
Ostajaš belo slečen, ko proč odteka bistvo; zamrznjen v mojem vrtu, kot mladih brez sadike, čez vse, kar sem, navlečen.
IN THAT FREE POEM
You remain in that poem, Although the scattered fall Within reach of lukewarm circles Keeps striking at my rocks Without rhymes And without touching.
You remain in the wet inhalations Disseminating yourself into verses Like the spring soil In the curves of a hidden path That is not accepted by the image.
You remain young in summer. When I tap into your sliding, You keep planting secret rhythms That don't care for form Into the peace of mind I've found in my shelter.
As the essence flows away You remain whitely stripped And frozen in my garden Like saplings of fresh-grown birches, Coating up everything I am.