Forum

(RAZ)FORMIRANJE - delavnica

No, pa začnimo.
Ker je najpametneje najprej pomesti pred svojim pragom :)), začenjam s svojo:

BALADA O LOVCU avtor Kerstin

Ti si lovec. Ti si divji lovec.
S črno nogavico na obrazu
se sprehajaš po samotnem lazu.
Noč ti je obilje, luna novec.

Ti si strelec, drzen in prefinjen.
Puška te objema prek ramena,
steza ti prestrma ni nobena,
tvoj duh je krepak in neusmiljen.

Vselej pa, ko strel predre tišino
in zatone v krvi severnica
in si strgaš nogavico z lica,
si Smrt. In smrt pomeni bolečino.


BALADA O LOVCU - Kerstin

Divji lovec si,
ki se s črno nogavico čez obraz
sprehaja po samotnem lazu,
se rine skozi obilje noči
in brede med luninimi novci.

Drzen in prefinjen strelec si.
Objemaš se s puško,
krčiš se v strmih stezah.
Tvoj duh je krepak.
Neusmiljen.

Toda ko s strelom predreš tišino,
ko severnica v krvi zatone
in si z lica strgaš nogavico,
si Smrt.
In smrt je bolečina.



Kerstin
 
 1 2 > 

Dani Bedrač

Poslano:
07. 12. 2009 ob 09:23

odlična ideja.
bom sodeloval.
kaj pa delavnica "formiranje"?
pa da vidimo, kako gre komu od rok morda sonet?

;)

Zastavica

Tomaž Mahkovic

Poslano:
07. 12. 2009 ob 10:24

Z malce pesniške svobode (z vrivkom v oklepaju) sem si dovolil (uni)formirati eno Zalkinih pesmi.

Čakam

Žalost me je ujela
nekje ob jutranjem mraku.
Nisem je čakala.
Čakala sem taksi.
Kar prišla je
in se usedla zraven.
Zdaj čakava skupaj.
Kaj čaka ona, ne vem.
Jaz čakam, da gre.


Čakam

Ujela žalost zjutraj me
ob uri je somraka.
Čakala taksi sem, ne nje,
a je prišla in čaka.

Zdaj skupaj čakava obe
(kot spevna antifona).
Jaz čakam le, da ona gre;
ne vem, kaj čaka ona ...


LP

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 12. 2009 ob 10:49

ja, sonet, Dani. Te zagrabim, še danes morda. Ponudiš kakšno svojo prosto v obdelavo?

LP, lidija
;)

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
07. 12. 2009 ob 11:21

lidija, be my guest!

:-D

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
07. 12. 2009 ob 13:25

Saj zato je naslov delavnice (RAZ)FORMIRANJE - torej oboje. Iz forme v prosti verz in obratno. :)

Tomaž, vsa čast. Ta proces je težji od razformiranja, tebi je super uspel!

Kerstin

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
07. 12. 2009 ob 13:28

tomaž je vrhunski muhelj!

;-) :-) :-D

Zastavica

Tomaž Mahkovic

Poslano:
07. 12. 2009 ob 13:54

muhelj ... ki mu letijo muhe v uhelj :)))

Hvala Kerstin; hvala Dani.

Zastavica

Zalka Grabnar

Poslano:
07. 12. 2009 ob 15:05

Če se prav spomnim, sem imela pesem Čakam najprej napisano v rimah, pa sem jo potem toliko predelovala, da je nastala takšna, kot je objavljena. Če jo bom našla oz. če sem shranila takraten razvoj pesmi (zdaj to redno počnem), bom prilimala še to.

Tomaž, že od jutra berem tole tvojo/mojo uniformo. Našel si eno meni najbolj ljubih pesmic :-) Moram reči, da je dobra in da ti je super uspelo, glede na to, da uniforma ni ravno plahutava obleka. Sem pa vseeno rabila kar nekaj časa, da sem se je navadila :-)


Velikokrat se mi zdi, da se dogaja pri uniformirankah, da se vroč kamen valja po roki, a nikakor noče poleteti v vodo in pljuskniti. Pri tebi pljuskne! :-) Hvala, ker si se je lotil.



Lp,
Zalka

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 12. 2009 ob 15:06

se pridružujem pohvali.
Tomaž, z muhami ali brez ... bravo.
:)))
Lidija

PS: Dani, nekaj se trudim, mogoče pa bo ... :))

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
07. 12. 2009 ob 15:30

ti kr,
lidija.

Zastavica

Tomaž Mahkovic

Poslano:
07. 12. 2009 ob 16:54

Zalka, kar oddahnilo se mi je, po prebranem komentarju, ki si ga podala, saj mi je bilo kar malce nelagodno, kajti to ni prevod, temveč je na nek način poseganje v avtorjevo delo; kot če bi kubistično sliko preoblikoval - predeloval v realistično ali kaj podobnega - zato tega ne mislim počenjat (četudi sem sam dal predlog :)), a sem po drugi strani moral to storit, da si (ne vem kaj že - a nekaj že) dokažem.

Lp

Zastavica

Ana Porenta

urednica

Poslano:
07. 12. 2009 ob 17:00

Pozdravljeni, ste me spomnili, da imam v svojih predalih (računalniških) eno pesem, ki je bila najprej bolj taka rimarska štirivrstičnica in sem jo potem napisala v svobodni obliki (ki je tudi objavljena tu in v Kitkah - tole prvo pa bi že vrgla v smeti, če ne bi imela računalnika in je tako ostala neizbrisana v nekem fajlu ;-)


Vase so črke me posrkale,
vso srž in sok so mi izpile.
Razpršena sem na praatome,
po vseh pisavah so me sprehodile.

Razlezena sem čez pomene,
mojo bit so vso prevpile,
besedna kri mi leze v vene,
niso me osvobodile.

Kam naj moja sled zdaj krene,
kam naj svinčnik svoj našpičim?
Moje misli sive so, jeklene.
Naj z zamahom enim jih uničim?

---------



Črke so me razvodenile,
ko so mi kanile iz ust:
razdrobile tišino,
otrdile bližino.
Črke so me razžrle.
V besedno skledo so mi nadrobile
kosce pisav.
Čez robove pomenov so se
divje povzpele redi zvočnosti.
Besede so me izpljunile
in slišalo se je
kot vrisk
nevesele deklice.


OK, vsebina ni čisto identična in mislim, da je videti, da je druga verzija nekako nadgradnja prve. Prva je mestoma tudi ritmično nedodelana, a se nisem več ukvarjala z njo, ker sem, vsaj po mojem mnenju, našla boljšo rešitev.

Mislim, da se s to delavnico dotikamo tudi (stran)poti ustvarjanja in ozaveščanja posrtopkov lastnega ustvarjanja, ki običajno poteka brez velikega razmišljanja, spontano. Uh, kam vse bomo še prisopihali s skupnimi močmi!

Bravo, banda ;-))

Lp, Ana

Zastavica

Tomaž Mahkovic

Poslano:
07. 12. 2009 ob 17:36

Eh, Ana - saj v tem je finta rudi, da če se prepustiš, se prepustiš tudi stranpotem, pa ti tista glavna pot še vedno ostane za prehoditi in jo hodiš, pa spet stranpoti ubiraš, pa spet itd. In pač ne vedno peš, enkrat tudi jež, drugič z vozom, pa z mopedom, avtom itd. itd. :D
Je pa še to; ko vidiš, da je nekaj OK, kar je v šusu sedlo, to pustiš, le malce spoliraš - pa je. :)))

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 12. 2009 ob 19:40

Hvala Dani, za ponujene Korake.
Koraki avtor Dani Bedrač

Nekaj sem se matrala :))

Koraki, Dani Bedrač


kadar se nanizajo jagode v večernih odmevih
obljubiš s preprosto besedo
da se ne boš več vračal
in ni ga ki bi ti verjel

nehote obujaš dotike glasov
v jutranjih požirkih vina
ne smeš si priznati
da te je največkrat ranilo ravno tisto
česar se nikoli nisi bal

zavrnil si preveč imen
in prevečkrat si se silil govoriti
v času ko kretnje niso bile potrebne
zdaj dvomiš da boš še kdaj zapel
karkoli drugega razen resnice


Zasoneteni koraki

Nanizaš splet jagod v večernih odmevih,
obljubiš s preprosto, navadno besedo,
da konec je vračanja vpetega v bedo.
Nihče ne verjame dotikom v glasovih,

ki jih nehote sam pogoltno obujaš
vsa jutra, ko vino blaži davne rane;
ko si ne priznaš, da so óstro zadane
z zanikanim strahom. Presmelo kljubuješ!

Zavrnil preveč si imen prepoznanih,
premnogokrat silil si se govoriti,
ko naj bi molčal brez vseh kretenj zlaganih ...

Zdaj dvomiš, da zmogel boš dejstvu uiti,
da še kdaj zapel boš v sonetih postanih.
Resnice srž v Pesmi bo morala vzkliti
.


;)

Lidija

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
07. 12. 2009 ob 21:27

Da pa ne bom samo sonetila, bom pa še razsonetila en svoj sonet ( Oblizki ledu, razsonet avtor kočijaž)

Oblizki ledu, razsonet [Uredi]

Predira se lubje plesnivega splava
in motno vodovje čez brege plimuje.
Zagrabiš oprimek, ki v sanjah se snuje,
prezgodaj te vsrka dno, deblo odplava,

ti pa ne moreš, brez nog, brez sredice.
Ničesar ni, kar bi te zmoglo pobrati
iz luže podmen, kjer za trhlimi vrati
brezsramno se kaže odtenek resnice.

Vse druge zapredke si včeraj požrla,
zdaj v vosku dlani ni nobene obale,
ki tvoje bi zadnje preklope podprla.

Le neme oči brez zenic so ostale.
Noč. Sabljasta nemost je opne predrla,
ko led zasadíl se je v vajine skale.




Razsoneteni oblizki ledu (Oprosti, no)

Grabim.
Samo krvavo zanohtje
še razkazuje zapredke sanj.
Tam sem, motno razplimovana,
že skoraj usrediščena,
pestovala
svoje obale.


Iz voska so, iz voska,
roke ...
Noge so izgubljene, kako naj plavam?
Edini oprimek,
plesnivo lubje,
je odpadlo z debla že včeraj.
Pogoltnila sem zapredene privide dna
s sabljasto nemostjo tvojih zenic vred.
Potem pa je dno vsrkalo mene.

Noč je črna luža,
ki mi ne laže.
Laž ne obstaja, ker oči molčijo.
(In če molčijo, ne slišiš in potem ni laži.)

V nekdaj mehke razpoke najine skale
sem natlačila ledu.

Oprosti, no.




L

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
08. 12. 2009 ob 07:22

fijuuuu, lidija, hvala!
dober sonet je nastal. :-)

lp,
dani

Zastavica

Lidija Brezavšček - kočijaž

urednica

Poslano:
08. 12. 2009 ob 14:20

no, fino, da nimaš kakšnih hudih pripomb, Dani.
:)
Daj še ti kaj preformiraj ali pa zasonetiraj, kakšno mojo, ali pa razsoneti ...

Boš?

LP, lidija

Zastavica

Dani Bedrač

Poslano:
08. 12. 2009 ob 15:08

seveda bom, lidija!

"hude" pripombe imam sicer vedno na zalogi, jih pa uporabljam le takrat, ko je treba! >:-)
kot sem obljubil, bom tule sodeloval, le da imam trenutno glavco nafilano z drugimi rečmi: pišem dva uvodnika v dve zbirki, urejam svojo novo ...
in dnevno se moram še - fuj! - praskati po jaj ...

lepo bodi.

Zastavica

JUR

JUR

Poslano:
09. 12. 2009 ob 00:44

U OKVIRU avtor breza

U OKVIRU

dok sjedi na suroj klupi
prepoznajem je kao starog druga
po tamnoljubičastom kolobaru
i liniji zadnjeg kruga

nadovezuje se na ustrajnost
na toj klupi spuštene vjeđe
u tom trenutku ništa joj tuđe
nije uspjelo u misao da prijeđe

prepoznajem je po (ne)gibu zjenica
po ožiljcima joj trčkara stara rana
šćućurena ispod rešetki trepavica
što i ne slute nokte u srcu dlana

prepoznajem je po cipelama
što čuvaju prah koraka bezvoljnog
prepoznajem je po haljini, iz koje su
isprani detalji nekog proljeća senilnog

prepoznajem je po zategnutoj koži
na petom pršljenu spuštenog vrata
mada i ne znam čiji je obraz - čija slika
na unutrašnjoj strani džepnog sata

prepoznajem je kad s medaljonom
u novu pjesmu uđe
na toj klupi - u tom trenutku
ništa mi nije tuđe


Za pokušnjo malček BREZE
z nekaj rime.


lp

JUR

Zastavica

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Poslano:
09. 12. 2009 ob 04:07

Z moje strani - samo pohvale vsem dozdajšnjim (raz)formovalcem! :)

Svojo prevedeno (Lidijino) razformiranko pa objavljam še tukaj:

V TISTI PESMI - kočijaž


Ostajaš v tisti pesmi,
čeprav jesen razsuta
v dosegu mlačnih krogov,
brez rim in brez dotika,
ob moje skale buta.

Ostajaš v vlažnih vdihih
in kakor prst spomladi
v vijugah skrite steze,
ki je ne sprejme slika,
se ves razseješ v stihih.

Ostajaš mlad v poletju.
Ko se v tvoj zdrs priključim,
presajaš skrivne ritme,
ki ni jim mar oblike,
v moj mir, odkrit v zavetju.

Ostajaš belo slečen,
ko proč odteka bistvo;
zamrznjen v mojem vrtu,
kot mladih brez sadike,
čez vse, kar sem, navlečen.


IN THAT FREE POEM

You remain in that poem,
Although the scattered fall
Within reach of lukewarm circles
Keeps striking at my rocks
Without rhymes
And without touching.

You remain in the wet inhalations
Disseminating yourself into verses
Like the spring soil
In the curves of a hidden path
That is not accepted by the image.

You remain young in summer.
When I tap into your sliding,
You keep planting secret rhythms
That don't care for form
Into the peace of mind
I've found in my shelter.

As the essence flows away
You remain whitely stripped
And frozen in my garden
Like saplings of fresh-grown birches,
Coating up everything I am.



Kerstin

Zastavica

 1 2 > 

Komentiranje je zaprto!