Oh, hvala ... Veliko mi pomeni, če vidim, da še nekdo drug sliši mojo glasbo =)

Lp

Dainne, pesem bi bila po mojem mnenju potrebna par stilskih popravkov, sicer pa je pretresljiva. Tako se mi je zataknila v grlu, da trenutno za njo ne morem prebrati nobene druge. To je vsekakor eden od zelo pomembnih faktorjev, ki določi, da je pesem odlična.

Kerstin

Kerstin, hvala za tak lep komentar (vsaj jaz ga sprejemam kot lepega, upam, da je bil tako tudi mišljen).
Me pa zanima, kakšni bi naj bili ti stilski popravki, kljub temu, da se popravljati ne da več (samo, da pač vem =) )

Lp

Vsekakor je bil mišljen pozitivno, Dainne.

No, poglejva slog. Gre za neko mešanico nestalnega ritma in občasne rime, ki včasih deluje zelo učinkovito, drugič pa precej zaniha klenost pesmi, 'bode ven', če povem preprosteje. Ponekod pa gre samo za malo okorno izrazje. Bom kar prilepila pesem in ti pokazala s primeri:

Vzela je igračko.
Še zadnjega medvedka mi je vzela
in ga skrila.
Jaz pa vse, kar sem storila, >> A vse, kar sem storila,
je bil prevrnjen kozarec.
Prazen kozarec.
In spet me bo zaprla v sobo brez večerje
in kosila.
Da počakam nanj.
Le kaj mu spet bo govorila?
Da kozarec sem razbila? >> Tu padeš v rimo in ritem, ki sta glede na siceršnji slog, ki je prejkone prosti, moteča. Prav tako zaznamovan besedni red. Moj predlog:
O čem mu bo spet govorila?
Da sem razbila kozarec?
In se drla nanjo, in kričala, in lasala ... >> Tu bi vrgla vejice ven, slovnično ni razloga zanje, pa tudi vsebinsko preveč pretrgajo stopnjevanje.
Spet mu bo lagala,
da nad njo ne dvignil roke bi. >> da nadnjo ne bi dvignil roke.
Da jo dvignil bi nad mano.

S strahom v srcu bom klečala v sobi,
poslušála krike njenih bom solza >> poslušala krike njenih solz
in oster smeh njegove roke ...
Ko jok poneha, prišel k meni bo, >> ..., k meni bo prišel (sicer je malo preveč teh rim na -o)
božal nežno me, ljubó,
lepo, kot je včasih njo ... >> tu bi izpustila 'lepo' - že zaradi (spet) rime na -o, pa tudi zato, ker se mi zdi verz učinkovitejši, čistejši samo s tistim krutim sporočilom: kot je včasih njo ...

In spet se bom umazana zbudila.


Pesem se da popraviti, za popravke se je treba obrniti na uredništvo. Res pa je, da so v tem primeru popravki še kar očitni - če bi jih želela sprejeti tudi v podčrtanki, naj se oglasi še Ana (mislim, da je ona pesem podčrtala) in pove svoje mnenje o njih.

V vsakem primeru pa, upam, namig za naslednje pesmi.

Lep pozdrav!
Kerstin

Kerstin, hvala za tele popravke, nekateri so mi kar všeč, vendar pri večini ostanem pri moji verziji, kot ponavadi. V nekaterih primerih mi popravki namreč podrejo notranji ritem, ki sicer resda ni trden, se ga pa da občutit. Kot glasbenica po srcu in duši zato raje ostanem pri svojem ritmu in melodiji, čeprav bi slogovno morda res bolj ustrezali popravki.
Če pa malce pokomentiram tole, da razložim svojo uporabo besed in vejic in pač sega. Pri stopnjevanju sem vnesla vejice predvsem zato, da tudi bralec med samim branjem vidi, kakšna je moja inerpretacija same pesmi. Ker imam veliko stika z recitatorji, mi ni všeč, kako marsikdo nekatera stopnjevanja preveč poudarijo. Jaz osebno pri tem stopnjevanju nisem želela da se med branjem tako močno čuti samo stopnjevanje, polisindeton sem vnesla tako ali tako zopet le zaradi ritma, ne toliko zaradi stopnjevanja samega. tako da pri vejicah kar vztrajam, ker se zaradi njih bere drugače kot brez njih (nakazujejo rahel premor).
Na koncu te je zmotila očitna rima na o. Ta rima mi deluje sladko, a vendar otožno, kar je natančno to, kar sem želela. Želela sem spremeniti to v neke vrste kitico iz kakšne ljubezenske balade in hkrati otroške pesmi, kjer so rime enostavne. Navsezadnje to pesem pripoveduje punčka, mala punčka, takšne pa najraje pišejo v rimah, modernejša poezija jim ni tako zelo znana.
Opazila sem, da te precej motijo tudi zamenjave vrstnega reda besed v stavku. Hja, kljub temu, da se vedno bolj spuščam v svobodne vzorce pesmi, skušam vsaj v tem ohranit prvine starih pesnikov, ki so dali ogromno na rimo, ritem in obliko. Rimo samo sem, tako kot obliko, razpustila, že prej pa sem povedala, da ritem pa pri meni vedno bo. In tako ima zamenjan vrstni red čisto funkcijo ohranitve ritma. Pesmi je, kljub občasni slovnični in slogovni nepravilnosti, lažje brat, če imajo nek ritem, vsaj meni.

Hvala pa za tale namig in ga bom skušala vsaj malce bolj upoštevati v naslednjih pesmih, tale pa naj ostane takšna, kakršna je.

lp.

Všeč mi je, da imaš svoje konkretne razloge za nekatere 'pesniške' odločitve. Sicer pa sem tudi sama nekoč bila ravno tu, kjer si ti. S tem nočem reči, da sem zdaj toliko boljša :) - ampak nekatere stvari pridejo s prakso (ali pa tudi ne). Denimo to, da si polisindeton vnesla zaradi ritma, ne toliko zaradi stopnjevanja, in zato si vmes nanizala vejice, da bi to stopnjevanje zreducirala. To so, če smem tako reči, neke vrste bližnjice do cilja, ki pa večinoma niso v prid pesmi. Tudi sama sem jih v svojih najstniških (in včasih še kasnejših) pesmih pogosto uporabljala. Vendar niso dobre. Danes to vidim - tudi pri svojih pesmih.

Ali pa to, da pesem pripoveduje majhna punčka. Prav zato bi bilo še bolj logično, da je verz čim bolj prost (ne zaradi kakšnega namiga o poznavanju sodobne poezije, temveč zaradi spontanosti), saj majhne punčke praviloma niso vešče ritmičnega in rimanega pesnjenja, vsaj ne tako dolgega. In ob tako kruti vsebini. Izjema, ki me v tej smeri prepriča, je rima na -o.

Sama sem, čeprav pišem pogosto v 'nekakšnem' prostem verzu, zagovornica ritma in rime. Ne vedno, ne za vsako ceno, vendar pa jima v svojih pesmih puščam odprta vrata in tudi drugim avtorjem, ki gredo v to smer, pritrjujem. V tej pesmi vzpostavljaš tako krhek (in zato dragocen!), pravzaprav že kar notranji, skoraj prikriti ritem, da tisti delčki, kjer je izrazit in po pravilih, preveč izstopajo. Ali pa je zaznamovan besedni red nepotreben, ker se ritem ohranja tudi brez njega (tak primer je verz: da nádnjo ne bi dvignil rôke).

Toliko za zdaj, da ne nastane roman :). Še veliko navdiha ti želim!

Kerstin

P. S. Sorodno temo sem zapisala (celo ritem je tak, bolj prikrit, nestalen, a prisoten) v pesmi: SUH KRUH avtor Kerstin

Hja, priznam, pesmi se močno vidi, da je nastala v najstniški glavi, vendar, tako kot praviš, pridejo določene podrobnosti z leti in izkušnjami. Zaradi mojih pesmi iz rane mladosti, katerih trpkost ljudem nekako ni sedla, se šele letos po približno osmih letih vračam k poeziji, kar se vidi. Vendar poznam poezijo izredno dobro za svojo starost, vsaj kot pogosta recitatorka. In ravno zato se mi zdi, da je ritem ena izmed glavnih prvin pesmi, tudi sodobnih, kajti ravno ta ritem daje poeziji tako čudovit priokus. Ritmično gledano ta popravek, ki si ga izpostavila v zadnjem komentarju, meni nekako ne sede v melodijo same pesmi, sama po sebi mi zgubi poetičen značaj in se začne nagibati v prozo.

Pri vejicah sem zdaj že prepričana, da ne bova našli kompromisa, jaz namreč vztrajam pri njih, zaradi nakazanega delnega vdiha pri branju same pesmi. Ne glede na to, ali je to bližnjica ali ne, jaz tistega verza enostavno ne vidim brez vejic, že če pogledam popolnoma laično, mi vizualno ne deluja, zgleda malce prazno, pusto, to pa ni nekaj, kar želim s tem verzom dokazat. vejice tukaj morajo dati bralcu dovolj velik signal, da je vmes premor, kot da bi vmes pisala pike, tropičja ali vprašaje. Verz zgubi vso svojo težo, če izločim ločila.

Majhne punčke pa pesmice poznajo ravno po teh enostavnih, prestopnih, zaporednih rimah ali še enostavnejših, kakršna je tu na koncu. Majhna se bila, piške sem pasla, piške so čivkale, jaz sem pa rasla. Resda malce pretiran primer skoraj, ampak se močno vidi, da je to za njih poezija. Karkoli nima rim, oni težje sprejmejo kot poezijo, glede na to, da so jim same prvine poezije v začetkih še precej tuje.

Zamenjan besedni vrstni red pa je pri sami poeziji pravzaprav en izmed osnovnih pesniških figur. Nasplošno literarni umetniki so/smo edini, ki si kaj takšnega smemo privoščiti in je za potrebe same poezije in tudi ostalih vrst literature dovoljena menjava zaporedja besed v stavku. Tako da to ni stvar, ki bi bila kakorkoli stilno napačna, glede na to, da obstaja tako v poeziji kot tudi v prozi že stoletja.

Kakorkoli že je, hvala za komentarje =) Zdaj pa tudi jaz tole raje končam, preden bom imela kakšno litararno delo že samo pri komentarju =)

Lp, Anja

"Ritmično gledano ta popravek, ki si ga izpostavila v zadnjem komentarju, meni nekako ne sede v melodijo same pesmi, sama po sebi mi zgubi poetičen značaj in se začne nagibati v prozo."

V verzih imaš največkrat trohej, ki se včasih začne z nepoudarjeno dobo, in prav to se zgodi v tem popravku.

Edini moj predlog, ki ti res podre ritem, je "Da sem razbila kozarec?".


"Pri vejicah sem zdaj že prepričana, da ne bova našli kompromisa, jaz namreč vztrajam pri njih, zaradi nakazanega delnega vdiha pri branju same pesmi. Ne glede na to, ali je to bližnjica ali ne, jaz tistega verza enostavno ne vidim brez vejic, že če pogledam popolnoma laično, mi vizualno ne deluja, zgleda malce prazno, pusto, to pa ni nekaj, kar želim s tem verzom dokazat. vejice tukaj morajo dati bralcu dovolj velik signal, da je vmes premor, kot da bi vmes pisala pike, tropičja ali vprašaje. Verz zgubi vso svojo težo, če izločim ločila."

Ne gre za vejice. Gre za to, da uporabiš eno pesniško sredstvo, nato pa ga z drugim skušaš zmanjšati, ker ga nisi uporabila (tako si sama zapisala) zaradi njegovega namena (stopnjevanja), temveč zaradi tega, da bi zadostila ritmu. Ne glede na to, s katerimi pesniškimi sredstvi in/ali ločili to počneš, to ni dobro za pesem.

"Majhne punčke pa pesmice poznajo ravno po teh enostavnih, prestopnih, zaporednih rimah ali še enostavnejših, kakršna je tu na koncu. Majhna se bila, piške sem pasla, piške so čivkale, jaz sem pa rasla. Resda malce pretiran primer skoraj, ampak se močno vidi, da je to za njih poezija. Karkoli nima rim, oni težje sprejmejo kot poezijo, glede na to, da so jim same prvine poezije v začetkih še precej tuje."

Hm, čakaj malo. Ali tale majhna punčka pesmico recitira (in si jo seveda zaradi rim in ritma laže zapomni) ali izpoveduje svoja doživetja? Ali izpoveduje, kot pač zna (kar si dobro izpeljala z rabo preprostega besedišča), ali razmišlja, kaj je zanjo poezija in kako bi svojo bridkost spravila v rime? To, da otroci prej in laže sprejmejo rimano poezijo, je znano in nima s tem, na kar sem te skušala opozoriti, nobene zveze. Videti je, da povsem različno gledava na stvari. Oz. v resnici enako, vendar z različnih gledišč. Zame je ta pesem krik - in kot taka me prepriča, presune, se me dotakne, sproži v meni razmišljanje itd. Kaj je za lirski subjekt poezija (rime in ritem) in kaj ne, je zame in za poanto pesmi, kot jo razumem, čisto nepomembno. Subjekt kriči (hlipa, toži, jedko izpoveduje in še kaj), ne pa 'piše pesmi'.

"Zamenjan besedni vrstni red pa je pri sami poeziji pravzaprav en izmed osnovnih pesniških figur. Nasplošno literarni umetniki so/smo edini, ki si kaj takšnega smemo privoščiti in je za potrebe same poezije in tudi ostalih vrst literature dovoljena menjava zaporedja besed v stavku. Tako da to ni stvar, ki bi bila kakorkoli stilno napačna, glede na to, da obstaja tako v poeziji kot tudi v prozi že stoletja."

Ni bilo govora o stilski napačnosti. Samo o vidikih, kaj bi bilo morda bolje tako ali pa tako. Nekaj časa nezaznamovan, nato spet zazamovan besedni red pri različnem številu zlogov v verzih in 'neklasičnem' ritmu ustvarja nekakšno mešanico, ki lahko hitro zmoti bralca oz. v pesem vnese neskladnost.

Zaznamovan besedni red je primarno nastal zato, da je bilo zadoščeno ritmu in rimi. V prozi je s tem spet malo drugače in je, če je že, zaznamovan manj očitno ali pa zaradi preteklega načina pisanja (npr. Jurčičeva dela) oz. izražanja. Zagotovo je eno od pesniških sredstev. Kot vsa pa ima tudi zaz. besedni red svoje 'razloge', in kadar jih ni, deluje odveč. To govorim na splošno, debato razvijam ne le v odgovor tebi, temveč nasploh, saj se mi zdi, da včasih kar manjka razmišljanj podobne vrste tu na portalu.

Kerstin

Zamenjan besedni red je stilna ''napaka'' in je tako sam po sebi stvar vsakega pesnika/umetnika posebej. Vsak umetnik lahko tako ali drugače ustvari svoj stil, nekateri zbrišejo vsa ločila, nekateri morda pišejo brez presledkov, drugi morda mešajo jezike, eni pač se upiramo standardnemu besednemu redu. Moj namen ni, da bi bralec takoj popolnoma razumel pesem, temveč to, da se bo morda še kdaj usedel in jo prebral. Moj namen ni, da ustrežem profesoricam slovenščine in pišem popolno, s popolno postavitvijo vejic in uporabljanjem drugih slogovnih sredstev, temveč to, da povem svojo zgodbo na svoj način. Sploh pa, ko si omenila mešanje zaznamovanega in nezaznamovanega besednega reda - dvomim da je kadarkoli kdorkoli čez celo pesem uporabil zaznamovan besedni red. Včasih ''paše'' zraven, drugič pač ne. In meni osebno je v tistem trenutku tja enostavno ''pasal''. Tako kot je to se zgodilo pri uporabljanju vejic med razbijanjem stopnjevanja, ki ga tam sploh ni.

Glede ritma - stopica nekako ni strogi trohej nikoli. S tem, kako popravek podre ritem, sem mislila na ''da nadnjo ne bi dvignil roke''. Če se izrazim bolj glasbeno - v tem popravku je tempo prehiter (menjavanje poudarjenega in nepoudarjenega zloga je veliko prehitro), kar naredi pesem preveč živahno (glede na to, da moramo zaradi vsebina poudariti ne, je v tem primeru tudi to poudarjen zlog). Ritem je pa notranji, in dokler ne slišiš v sebi nekakšne glasbe, nima smisla.

Lirski subjekt hlipa, toži skozi celo pesem, pa jo to ne brani pred ustvarjanjem poezije. V zadnjem delu NISEM kazala, da zna pisat pesmice, da je zanjo življenje pesem. Želela sem samo poudarit, da dela oče stvari, ki bi bile lepe, če bi jih počel z mamo. Zato je v tem delu rima lepa, okrogla, nežna in je lepo, ljubó.

Glede stopnjevanja pa še enkrat, nisem želela stopnjevati. Nočem da v branju raste napetost. Če bi pesem recitirala, bi šel takrat glas dol, nižje in tišje. To ni naraščanje napetosti, to je vzdih, zato tudi tropičje. Ne glede na vse, vejice ne uničujejo pesmi, kajti pesem, ne glede na to, ali te vejice zmotijo ali ne, navsezadnje doseže svoj učinek. In TO je vse, kar pesem potrebuje. Ne slovnične pravilnosti, ne ritmičnega efekta, ne rime - glavno je, da pusti na bralca/poslušalca vtis. Da se ob koncu branja pa morda le malce ustaviš z mislimi in daš pesmi pravo širino. Pesem tako niso besede, pesem so čustva in tako kot v glasbi ta čustva čuti vsak malce drugače, a glavno je, da so. Da se morda na koncu zamisliš, da v neki hiši, morda celo sosednji, pa taka punčka res joče. In to je bistvo pesmi, ne pa pesniška sredstva.

Lp, Anja