Sedeli sva na ledenem stopnišču
In jedli suh kruh.
Par medlih kokoši stopicalo je po dvorišču
In pikalo s kljuni v lapuh.

Kriki mlajše so prebijali steklo nad nama.
Zrli sva v tlak.
Ne! Nehaj! Prosim! Mama! Mama!
Kruh bil je grenak.

Bila je edina priložnost, ko sva lahko
Ukradli jed posušeno,
Svinjam namenjeno – za nas pa tako
Bilo je vseeno.

Ko je potem vsa tiha prišla, sva vstali.
Miže pred bolečino
Sva jo posadili na sredo in ji podali
Najlepšo rezino.

Aleksandra Kocmut - Kerstin