En dan, ko sem bil potopljen do vratu

v lastno gnilobo,

sem si zaželel žensko -

ne ljubezni, ne bližine -

ampak nekaj starega, izkušenega,

nekaj, kar bi vedelo, kako se človek razpade.

 

Brskal sem po oglasih

kakor klošar po smeteh, 

in vsak stavek je bil kost z malo mesa:

"55 letnica."

"Urejena."

"Diskretno."

Velike joške, lepa rit -

kot da telo še vedno lahko laže

za dušo, ki je že zdavnaj šla.

 

Pokličem.

Glas - mehak, spolzek,

kot roka, ki te prime v temi

in ti reče: "Saj bo."

Laž, ki diši po parfumu iz diskonta.

 

Naslov.

Vtipkam GPS,

kot da grem na romanje.

 

In pridem tja.

 

Stolpnica.

Visoka, siva,

spomenik vsem, ki niso uspeli.

Bivši hotel -

zdaj zavetišče za ostanke ljudi.

Balkan v razsulu,

alkoholiki brez jutra,

narkomani brez telesa,

ženske brez obraza.

 

Tu sem že živel.

Ne dolgo.

Ravno dovolj, da sem razumel,

da dno nima dna.

 

Še enkrat pokličem.

"Pol ure."

Soba zasedena.

Deli si prostor, delo, verjetno tudi razpad

z neko drugo podobno zgodbo.

 

Čakam v avtu.

Zvijem si joint -

malo dima za iluzijo svobode.

Pocuzam kamagro -

da telo ne bi izdalo duha.

Dva Kventiaxa -

da utišam, kar noče biti tiho.

 

Kemija naredi svoje.

Med nogami nekaj utripa,

nekaj živalskega, neumnega,

kot da telo še vedno verjame

v to igro.

 

Štirideset minut kasneje

me pokliče gor.

 

Dvigalo.

Smrad.

Ne neprijeten -

ampak iskren.

Znoj, urin, starost,

propad, ki ne skriva ničesar.

 

Dvanajsto nadstropje.

Hodnik kakor požiralnik.

In vrata - 1236 -

rahlo odprta,

kot povabilo ali opozorilo.

 

In potem ona.

 

Ne oglas.

Ne fantazija.

Ampak razbitina.

Majhna, sključena,

z nasmeškom, ki ne ve več kaj pomeni.

Koža kot star časopis,

oči kot prazni kozarci.

 

Podvezice.

Stare, utrujene,

šala, ki je nihče več ne razume.

 

Spomnila me je na tisto mamo iz

Requiem for a Dream -

samo brez kamere,

brez glasbe,

brez milosti.

 

V sobi rdeča luč.

Seveda rdeča.

Ker klišeji umirajo zadnji.

In vonj -

ne seks,

ne poželenje -

ampak preznojena zgodovina,

postana sperma,

in nekaj kar je nekoč bilo mladost.

 

Opazi moj pogled.

Mojo napako,

mojo iluzijo, ki se drobi.

 

"Boš ostal?"

 

Jaz - vljuden, kot idiot -

vprašam, kaj ponuja.

 

"Trideset oralno, petdeset klasika."

 

Cenik kot v menzi.

Kot da si lahko naročiš

pozabo na porcijo.

 

In jaz -

v nekem čudnem napadu človečnosti

ali pa čistega cinizma -

rečem:

 

Sedemdeset.

Da se obleče.

In mi pove svojo zgodbo.

 

Tišina.

Sekunda resnice.

 

In potem me pošlje v kurac.

Čisto, jasno,

brez olepševanja.

 

Prvič tisti dan

nekdo pove resnico.

 

Odpre vrata.

"Ni časa za take neumnosti."

 

In jaz grem.

 

Dol po hodniku,

skozi smrad,

mimo razpada,

nazaj v noč,

ki vsaj laže bolj elegantno.

 

In čudno -

počutim se... zadovoljen.

 

Ker nisem kupil njenega telesa.

Ker nisem slišal njene zgodbe.

Ker sem lahko ostal

na varni razdalji

od resnice.

 

Ker sem za sedemdeset evrov

kupil nekaj boljšega:

 

pravico,

da ostanem enako prazen

kot prej.

Taras Miller