RAZPOKA V TIŠINI
Razpoka v tišini
V sobi, kjer odmeva le še prah,
ostala je senca, tvoj nekdanji strah.
Besede so zbledele, kot star načrt,
vmes pa zadihal je hladni načrt.
Ni bilo treska, ni bilo vrišča,
le tiho drsenje v globine razbišča.
Kot steklo, ki poči sredi mrzle noči,
ko nihče ne gleda, ko nihče ne kriči.
Vsak košček zdaj reže, če hočem ga dvigniti,
težko je v pepelu ljubezen spet videti.
Srce je kot knjiga z iztrgano stranjo,
kjer konec je vpisan s tujo dlanjo.
A v razpoki vsaki se svetloba skriva,
čeprav se trenutno zdi rana preživa.
Kajti le srce, ki se zna razleteti,
je tisto, ki zares je znalo živeti.
je pametno spremeniti v
Ne dotikam se drobcev,
rajši z omelom jih vzamem
v naročje smetišnice,
da jih zavržem.
v praktičnem življenu.
Pesem lahko ostane kakršna je, rahlo žalostna.
Misli in dejanja nas na novo gradijo.
Lp RAj.ko je.Rama
Komentiranje je zaprto!
