Le utelešenje te
pripelje do prostora
v katerem

TI postane
golota čuječnosti,
ki se ne skriva
pred svetom v
labirintu mask

...In takrat veš,
da SI na pravem
mestu, ne da bi
se spraševal
kako / zakaj,

ker je odgovor
že to, da obstajaš,
kot pot, ki je samo
tvoja in ne le ena
izmed vlog v gledališču

kjer igra zares
nima pomena,
saj te ne nagovarja
od znotraj,
kot starodaven
glas oraklja,

kjer prisluhneš
zvenu diha,
ko se ta sreča s tem
kar je, da postaneš

medeno drhtenje, ki
brsti iz tvojega srca in
hkrati poje o svetu,

mandali vseh nepreštetih
korakov, ki si jim vdihnil,
omogočil in dal prostor

ter z njimi
prizival svetost,
ki ne rabi templjev
in cerkva,
le uzrtje sebe v
obličju življenja in

tiho prepoznanje
skrivnosti trenutka,
ki ni nič več kot
karkoli drugega,
zgolj golota kot

bivanje, ki se ne
skriva pod oblačili in
običaji, rutinami in
rituali, ki niso pot

tvoje duše ampak
naučeno, ki te zaduši,
da od duha ostane
le močvirje čustvovanja

namesto ostrine giba,
ki sledi resnici svoje
sence - pesmi v
meso oblečenih
kosti, ki čutijo in živijo,

da so tukaj za radost
uzrtja skrivnosti
duše, ki je postala
gib in misleče meso

- pesem življenja
v oceanu bivanja

En Ris