Je resnično, da resnično,

žalost se poveča,

ko pozabljena je sreča

in postane vse bledično.  

Ko spomin prebuja,

trpke misli nosi,

sol na rane trosi,

žalostno srce utruja.  

Žalosti velike

najraje se zgodijo

in najbolj zabolijo,

ko del so tvoje slike.  

Ne razumeš vsebine,

le igra je obupa,

a srce v prazno upa,

da čimprej vse izgine.   

Če žalost je obleka,

nosi jo slovesno,

pokaži misel resno,

ki loti se človeka.  

Z žalostjo ni šale,

če te enkrat zgrabi,

se težko pozabi,

kje vrane so se zbrale.  

Tam nekaj je umrlo,

izgubilo tekmo s sabo

in tudi to gre v pozabo,

kar se bo v tebi strlo.

RK