Prenašala vsak dan sem v sebi težke misli,

prekladala sem jih in pestovala,

ujčkala v bližini svoje duše,

da v toploti rasle so, trohnele, gnile ...

Bile so kot srobot, ki ga zmrzal oplazi

in spremeni se v temne, strašne kite.

Potem je posijalo sonce spomladansko;

srobot je zelenel in belo cvètel;

uvidela sem, da je to vzpenjalka duše,

ki moje težke misli vse bo použila,

prelevila, v miru lastnega preudarka;

in res: zagledala sem v sebi belo cvetje.

Nada