danes -
se počutim dobro.

slišim samo en glas
in ta glas pravi: bodi potrpežljiv, smrt
nikoli ni hitra.

milijoni nagnetenih zvezd
v masi milijarde zaprtih ust
ki samim sebi lažejo,
da bodo jutri dobili nazaj svoje šepete.

vedno obstaja izbira,
a je ne obžalovati (vsaj enkrat) – je redkost
primerljiva z gledanjem črnega sonca.

če slišiš zvok,
kot brnenje tiste prve mladostne ljubezni,
ki se zdaj ne spomniš več njenega imena,
ta zvok te lahko požene
v norišnico,
skupaj z vsemi ostalimi prebujenimi pesniki,
ki svojih besed več ne razumejo.

igraj se z besedami dovolj dolgo
in začutil boš njihove robove,
kot skalpel, ki drsi po notranjosti
tvojega trebuha
vse do dimelj
in spet gor skozi usta
nazaj v svet.

ne onesnaži žalosti.
naj bo tvoja žalost čista kot solza
in sterilna kot operacijska soba.

glas prevzame nadzor
in vodi moje misli,
kot da imam dovolj moči biti samo potnik
v svoji kletki iz mesa,

pomirja me,
en rez po zapestju; –
drug vrta v tkanino prostor-časa; –

sem tik pred tem,
da vse izgubim in vse vrnem tujcem,
ki mojega imena nikoli niso poznali.

smrt pride po vse nas,
a
včasih se pojavi kot vprašaj.

Hors