V objemu letnice, v mehkobi
oblekli dan smo spet v spomine
in tam spoznanje vse, vse mine,
pustilo nas ni nič v grenkobi.

Živeli nismo v lakoti in bedi,
krvave križe mi nosili nismo;
poznali v tistih časih smo še pismo,
dišali smo po upanju in zmedi.

Napete fige, grozdje, slive;
plodovi zemlje, vode, sonca;
glej, čas se rad dotika konca,
a misli vedno bolj so žive.

In v jutro odletim kot škorec,
v nebo, ki se obarva svetlo.
Ko veter spet pometa z metlo,
zariše v zrak vabljivi vzorec.

nada pecavar