dekle pred menoj je listalo

majakovskega, vsak trenutek

bi se iz mračnega labirinta njenih

ustnic poblisnil jeziček (rožnat

in malce nežen)

s skoraj javnim vlaženjem

levega kazalca, ki ostaja

pozabljen, usmerjen visoko 

v vesolje ali v boga, kar je povsem

vseeno, v tem času

sem skozi okna z oblaki

polnil tesne

kratke kavbojke

in zdi se, da se je tem naporom

porogljivo smehljala

femme fatale ljilja brik,

ki sem ji obljubil (brez prisotnosti

in vpliva vlade in brez osipa),

da s to pesmijo pogrejem

stari ibrik, za pitje

popoldanskega čaja.

Marko Skok - Mezopotamsky