Nepodčrtanka št. 1014

Skrivnost

 

Poletno sonce

Mi greje kožo

Z mano je

Kamorkoli grem

Kot zlat pogum

Ki me ne izpusti

Iz rok

 

Hodim v spremstvu

Moje druščine

Večina jih je

Oblečena v belo

Kot da se jih zato ne

Bo prijelo zlato sonce

 

Potujemo kot daljni

Turisti ki spoznavajo

Našo lepo deželo

Jaz pa se čudim

Da so šoferji odkrili

Skoraj še zakriti del

Tiste zapuščine

Ki so jo odkrili pri nas

Nedolgo nazaj

 

turisti zdaj slikajo

Kakor da so kitajci

Da se vse pred mano sveti

Kot da bi bil pred nami

Velik kres

Odidem iz busa k vodiču

In se prepustim

Njegovemu vodenju

V mestu

Koder me še ni bilo

 

enako je kot povsod

Med zapuščenimi kraji

Hiše na pol podrte

S svojimi ostanki

Burijo potnikom

Domišljijo

In kot da bodo odkrili

Vsaki čas skrivno domišljijo

Sklepajo zgodovino po svoje

In teorij nikakor ne zmanjka

 

Ostali pa stopicamo okoli

In se čudimo času

Da nam je pustil zapuščino

Ki jo razkrivamo 

Po svoji domišljiji

 

Hodim v turistični vrsti

In napenjam oči in ušesa

Vame vdira zgodovina

In ničesar ne bom sklepala

Po svoje naj ostane čudo

 

Naj še dolgo bo kraj

Skrivnosten za tujce

In mimohodne domačine

Ki že dolgo več ne

Sklepajo teorij o propadu

Preproste revščine

Ki ni bila zmožna preživetja

Je pa ostala skrivnost za tujce

Ki jim ne bo razkrila skrivnosti

Zakaj so prednamci odšli

S culo preko rame v čisto

Tuj svet in začeli znova

 

živeti z majhno plačo

V bližnji sajasti tovarni

Z visokimi dimniki

Ki izgledajo kot da bi

Se hoteli dotakniti

Sivega oblaka

Polnemu jutrišnjemu

Dežju ki ne bo zmoglo

Več držati umetne sivine

Nad tlemi na nebu

 

Čudim se edino da našo

Propadlo zapuščino niso

Podrli in pozidali na novo

Tako pa so jo zapustili

In pustili skrivnost nam

In naši bujni domišljiji

Ki je tako velika

Kot debela knjiga

Katere še nismo

Prebrali do konca

 

Dež nam ustavi domišljijo

In avtobus se znova polni

Z nami in vsem kar nosimo

S seboj

 

grem in ničesar ne razkrivam

Naj ostane skrivnost tista

Ki bo turistom podajala

Domišljijo o tem

Kaj je res

Le da ta čas vemo

Da ne bomo odkrili

Nič novega

Razen zaprašenih

Tujčevih soban

V klubu resnice

IŽ-lev

Komentiranje je zaprto!

IŽ-lev
Napisal/a: IŽ-lev

Pesmi

  • 06. 08. 2025 ob 06:07
  • Prebrano 216 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 83.36

Zastavica

Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!