
Prevod dela: PONOĆNA PESMA
Avtor izvirnika: Jelena Stojković Mirić
Vsa moja odposlana pisma
nikoli odprta
spijo
telefonski klici, slušalke, ki jih nihče ni dvignil,
ker ni bilo ne posluha ne zavesti,
globine, zrelosti
v času srhljive površnosti.
Spijo mesta do katerih sem za vedno zamudila
peroni, ki iščejo moje stopalo.
Spijo vse sorodne duše v nekem telesu,
v kdo ve kateri deželi, katerem času
in naše otroške misli, da to prav mora obstajati.
Lizbona spi.
Spijo baterije ur, ki sem jih porabila.
Spijo neprespane noči, alergije, vnetja grla, padci, zlomi,
vsi problemi za katere sem mislila, da nikoli ne bodo rešeni
a so se rešili kar tako,
v mimohodu, neobčutno.
Spijo ordeni,
ki naj bi jih dobili
za neke specialne, le nam znane bitke.
Spijo.
Spijo časi v katerih smo bili starejši od svojih let
in smo reševali naloge, ki nam jih je življenje naložilo,
toda morali smo,
ker drugače ta naš čas, isti, lastni, ne vprašani toda vpleteni
ne bi imel najprej nekih neprecenljivo pomembnih ljudi
in potem naprej.
Spi moje izgrizeno srce.
Spijo žalitve, ki so prebile kožo in naredile kislinske tokove.
Spijo tuji grehi,
ki smo jih prevzeli nase in priložili Bogovom Miru in Življenja.
Spijo vse izgubljene bitke,
osebne zastave.
Spijo žene, ki so priznale očetovstva
iz strahu, da bo njihov porod nosil žig pankrta
in s tem sebe odpisale s priimkom
in tako dalje in tako naprej.
Spijo vse žene heroji
ki se niso prepustile malomeščanstvu in neokusnim nasvetom psihologije.
Spijo vsi tisti, ki se jim ta odnos gnusi in so nad njim zgroženi.
Spijo.
Spi vsak pekel poimenovan 24h, kar sem jih preživela
in ki me bodo v prihodnosti
naključno spotaknili, ko zaslišim kako se mi drobi meniskus kolena.
Spi zid lažnega spokoja in nasmeha,
ki sem ga zgradila,
da ne bi motila, da ne bi pretresala tujih poškodovanih organizmov.
Spijo moje solze, ki so jih videle le moje dlani.
(Tudi patetika spi.)
Spijo vsi moji vzhodi in zahodi za horizont,
da vdihnem.
Spi upanje v vrnitev tistih, ki so odšli za vedno.
Spi tudi poslednji sen o steblu
na katerega se želim opreti, a le-tega ni.
Spijo vsa moja premišljevanja o smislu in nesmislu,
o tem da bi se morala roditi brez empatije in možganov
in vsak odmev iz fjorda, ki me zanika.
Spijo vse moje misli, ki bodo na koncu
pomembne le zame vtetovirane v kosteh,
ko me končno položijo na tisti hrib
kjer spijo tisti, ki so me željno iziskrili.
Spijo vse sprejete, slabe in dobre odločitve,
ampak končne. Spijo.
Spi moj DNK in v njem oči mojih prednikov.
Spijo ljubi ljudje rojeni s čistim srcem,
ki niso zmogli reči, tudi če so hoteli,
grdo zvezane vezalke imaš.
Spijo vsi zločinci, bolno človeštvo,
mešanci, po truplih hodeči.
Spijo Lorcine srajce.
Spijo vsa odpuščanja in vsi nikoli-ne-odpusti.
Spijo vsi kamni s katerimi nisem napolnila žepov.
Spijo vse moje rastline
(dvainpetdeset vrst)
a tudi jaz bom za njimi
edino pesem ne sme spati
nad njo se nadaljuje pravljica
in v pravljici
boj v rovih med dobrim in zlom
sicer
se mi ne da narediti niti koraka
(v dobi površnosti).
Čestitke in
link na original: https://www.pesem.si/a/objava/prikaz/186011/ponocna_pesma
Možda nisi našao prave slovenske riječi za ordeni
mogla bi biti medalje
a najbolje je odlikovanja
Super, JUR, da si se lotil prevoda te izjemne pesmi. Predstavljam ti skladenjske popravke, da bo pesem v slovenskem prevodu res lahko zadihala.
Vsa moja odposlana pisma
nikoli odprta
spijo
telefonski klici, slušalke, ki jih nihče ni dvignil,
ker ni bilo ne posluha ne zavesti,
globine, zrelosti
v času srhljive površnosti.
Spijo mesta do katerih sem za vedno zamudila
peroni, ki iščejo moje stopalo.
Spijo vse sorodne duše v nekem telesu,
v kdo ve kateri deželi, katerem času
in naše otroške misli, da to prav mora obstajati.
Lizbona spi.
Spijo baterije ur, ki sem jih porabila.
Spijo neprespane noči, alergije, vnetja grla, padci, zlomi,
vsi problemi za katere sem mislila, da nikoli ne bodo rešeni
a so se rešili kar tako,
v mimohodu, neobčutno.
Spijo ordeni, ( tudi jaz bi izbrala "odlikovanja" , ampak OK)
ki naj bi jih dobili
za neke specialne, le nam znane bitke.
Spijo.
Spijo časi v katerih smo bili starejši od svojih let
in smo reševali naloge, ki nam jih je življenje naložilo,
toda morali smo,
ker drugače ta naš čas, isti, lastni, ne vprašani toda vpleteni
ne bi imel najprej nekih neprecenljivo pomembnih ljudi
in potem naprej.
Spi moje izgrizeno srce.
Spijo žalitve, ki so prebile kožo in naredile kislinske tokove.
Spijo tuji grehi,
ki smo jih prevzeli nase in priložili Bogovom Miru in Življenja.
Spijo vse izgubljene bitke,
osebne zastave.
Spijo žene, ki so priznale očetovstva
iz strahu, da bo njihov porod nosil žig pankrta
in s tem sebe odpisale s priimkom
in tako dalje in tako naprej.
Spijo vse žene heroji
ki se niso prepustile malomeščanstvu in neokusnim nasvetom psihologije.
Spijo vsi tisti, ki se jim ta odnos gnusi in so nad njim zgroženi.
Spijo.
Spi vsak pekel poimenovan 24h, kar sem jih preživela
in ki me bodo v prihodnosti
naključno spotaknili, ko zaslišim kako se mi drobi meniskus kolena.
Spi zid lažnega spokoja in nasmeha,
ki sem ga zgradila,
da ne bi motila, da ne bi pretresala tujih poškodovanih organizmov.
Spijo moje solze, ki so jih videle le moje dlani.
(Tudi patetika spi.)
Spijo vsi moji vzhodi in zahodi za horizont,
da vdihnem.
Spi upanje v vrnitev tistih, ki so odšli za vedno.
Spi tudi poslednji sen o steblu
na katerega se želim opreti, a le-tega ni.
Spijo vsa moja premišljevanja o smislu in nesmislu,
o tem da bi se morala roditi brez empatije in možganov
in vsak odmev iz fjorda, ki me zanika.
Spijo vse moje misli, ki bodo na koncu
pomembne le zame vtetovirane v kosteh,
ko me končno položijo na tisti hrib
kjer spijo tisti, ki so me željno iziskrili.
Spijo vse sprejete, slabe in dobre odločitve,
ampak končne. Spijo.
Spi moj DNK in v njem oči mojih prednikov.
Spijo ljubi ljudje rojeni s čistim srcem,
ki niso zmogli reči, tudi če so hoteli,
grdo zvezane vezalke imaš.
Spijo vsi zločinci, bolno človeštvo,
mešanci, po truplih hodeči
Spijo Lorcine srajce.
Spijo vsa odpuščanja in vsi nikoli-ne-odpusti.
Spijo vsi kamni s katerimi nisem napolnila žepov.
Spijo vse moje rastline
(dvainpetdeset vrst)
a tudi jaz bom za njimi
edino pesem ne sme spati
nad njo se nadaljuje pravljica
in v pravljici
boj v rovih med dobrim in zlom
sicer
se mi ne da narediti niti koraka
LP, Lidija
Hvala Lidija. To je bilo obseženo korekcijsko delo.
Pod ta prevod lahko dodam tudi tvoje ime.
Lep pozdrav!
Jure
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: Jure Drljepan (JUR)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!