kaj misliš, mimoidoči
da je moja pesem kot petelin
ki zakikirika tisti trenutek
ko se zbudi
da se stopi kot maslo
v vroči ponvi
in že gleda proti krožniku

kaj misliš, mimoidoči
da je moja pesem zvok spikerja
iz radia, ki isti hip
že žgečka uho poslušalca
da gre zvečer spat
z umazanimi nogami
a se zbudi vsa dišeča
pripravljena za oder

verjetno ne slutiš
da moja pesem vsaj trikrat
spremeni organoleptične lastnosti
med medenjem
in trohnenjem, ko ždi pozabljena
v predalu med sinapsami
dokler spet ne bruhne
na svetlobo
in začne vzhajati

kaj misliš, mimoidoči
da pesem ne rabi zorenja
da se preprosto utrne
in že je nared
v vsej svoji gosto-
ali redkobesednosti
misliš, da je pesem kot ti
ki so te dali v inkubator
in mu stregli
dokler ni sam znal dihati in jesti

ne veš, mimoidoči
kako je pesem uboga
v svojem zametku
kako je brez okusa
brez hrustljavosti in svežine
vsa mlahava
nedodelana
ničemur podobna
ali preveč podobna nečemu
da bi smela na pokušino

ne predstavljaš si
da moram pesem potem
ko me pokliče
gnesti in mešati
jo bardirati s sočnimi
prebliski in smisli
obrezati samoumevnosti
jo blanširati, sotirati
ji dovoliti, da počiva v marinadi
vsega nekoč prebranega
jo prekuhati in zgostiti
glazirati s svetlečim prelivom
in ji – konec koncev –
nadeti pravo ime

zdaj vsaj približno
veš

modricvet