Sanjam, čeprav ne spim,
gledam, čeprav mižim.

Zvok, le dotik,
ki mu sledimo slepi.

V vsakem jutru se rodim,

ker v vsakem snu umrem.

Želimo svetlobo,

iz mraka v zoro,

v svit,

potem nazaj v mrakobo.

Da senca se pojavi,

se mora luč prižgati v daljavi.

Potem,

potem je vse, le v naši glavi.

Sence brez obraza,

brez telesa.

To votla so drevesa,

potrebna so kresa.

Potoval bom v spomin,

ki me je naredil.

Nazaj h kresu, kjer sem se rodil.

Da v ogledalu zopet vidim znanca,

da v njem zopet vidim sebe.

Kot kača, ki se prelevi,

moje srce naj bo živo,

ne več mrtvo, ne več sivo.

A ostala je praznina.

Črna in temna,

osamljena praznina.

V meni stanuje,

moje votlo srce,

dom imenuje.

Tako osamljen in sam,

iz dneva v dan,

ta črna praznina,

je moja vrlina.

Veter sedaj,

v meni prepeva.

Moje votlo srce,

glasno odmeva.

Ker nimam nikogar,

sem svoboden pod soncem.

Ker nimam nikogar,

obup čaka pred koncem.

Vzplameni naj ta planet,

da obnovi se svet.

Rumene iskre,

oranžni plameni,

rdeča kri.

Črne saje,

siv pepel,

bele oči.

Sedaj se živi.

A ta planet še vedno spi.

Megla sanj nad njim bedi.

Naj tema ga objame,

naj odidejo vse skrbi.

A utrinki časa ostanejo ujeti,

svetli spomini, ki svetijo v noči.

Moram se nazaj vrniti,

moram ponovno se roditi.

Potoval bom v spomin,

ki me je naredil.

Nazaj v led, kjer sem se rodil.

Erazem Skuk