Haibun
Ob lepih, svežih, ponavadi
malo pomrznjenih jutrih,
(taki so mi ljubi),
ko trava zahrusta pod stopali,
kos neumorno brska pod grmovjem
(mogoče tudi kak jež ali golob),
nad pot viseče veje razkazujejo zamrznjene čipke, odhajajoča noč pa,
na pokonci stoječe travne bilke,
razobesi nakit iz zamrznjenih perlic,
ki se kasneje spremenijo v
drobne diamante.
Ob takih jutrih se sonce,
(kadar ga na vsakodnevnem potovanju
ne zasenčijo oblaki, ali ogrne
onesnaženi plašč civilizacije),
nad še mračnim gozdnim svodom,
pripelje v razkošno bleščeči kočiji
in se ujame v stekla nasproti stoječih blokov, da drugo za drugim zažarijo
v slepeče razlitem bronu.
Zdijo se presenečena,
v resnici pa uživajo v topli kopeli.
Dovolijo mu, da visi na gladkih površinah,
dokler se ne naveliča razkazovanja.
nekaj trenutkov
odprto žrelo plavža
na steklih bloka
čestitke Marija,
le hibun naj bo haibun
lep dan pod soncem, na soncu, kasneje v soncu oz. kot Sonce
RA
Hvala Matej,
sem opazila, da so plavži stopili tudi a na koncu bloka.
lp, Marija
Hvala, sončni RA
sploh ne vem, kako lahko pride do "osipa" črk,
ko pa sem kopirala iz beležke in tam so vsi a-ji na svojem mestu :D
Bodi lepo,
Marija
.jpg "Nada")
Odlično povedano! "Plašč civilizacije" je povsod in včasih zažari v lepoti narave - sonca.
Nada, Drago in Ronja
... hvala vam za branje in dotik
(*_*)
Imejte lep, sončen dan!
Marija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: triglav
- 29. 10. 2024 ob 11:24
- Prebrano 397 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 117.31