Oh, ti Biser srednjih dni
in Dragulj s preteklosti.
Ti škrlatni moj Rubin,
matere Zemlje sin.
Polna hrepenenja je Mati,
ko hodiš po njej,
teptajoč ljubeče jo s Podplati.
Na Svet te je rodila
in sedaj je ni Nebes Sila,
ki bi od Tebe me odvrnila.
Ti! ...morda ne vidiš me Tako,
ne doživljaš tak' močno,
kot meni zgodi se prav "Vse" to,
ob tebi se Odpre Nebo.
Ti! ...morda zaznaš zgolj ta Nivo,
ne pa vseh nebes vojaško Slo,
ki želi združitev teh Teles
in magični zemeljski Kres,
ko se kreševa en ob drugega
in vesolja nova pljuvava
ven iz združitve te popolne,
iz ust Kreacije svetovne,
ki hvaležna Nama je do dna,
da sva se naposled le Našla.