Ko se kamiji nagnejo iz nebes
sakura bo spet bela
z venci snega
samurajev meč brez leska
dokler popki cvetov ne razpokajo nad talečim snegom s planin
sonce poliže jeklo
pesem žalost z obraza
kimono zdrsne s telesa
ob oknu
za pomladnimi vejami
neosuta lepota
telo kot koto
iz katerega joče pavlovnija
prsti izvabljajo zvenenje
sakura otrese
en sam cvet pristane na ročaju katane
na stoletnih odtisih smrti
med glasovi žerjavov v paritvenem plesu
žarek prereže nebo
No, zdaj me pa spet vleče na Japonsko :)
Lepo Irena!
_.-._
/| | | |_
|| | | | |
|| | | | |
_|| ` |
\\`\ ;
\\ |
\\ /
| | |
| | | � Pibela od snega, sicer malo vleče na roza
očitno ti ne da miru ta japonska "ikonografija"
še mene si tedaj prepričala, da sem napisal
en haiku o sakuri in malo pobrskal
kaj za ena stvar je tisti komurebi.
pozdrav RA
Rajko, stara vzhodna poezija in sploh umetnost, je mnogo globja, čeprav je videti skromnješa. Njihova kultura me vedno znova prevzame.
Kitajska, Japonska, J Korejska ...
Kamsahaminda
Noona pi
Irena, mojstrsko ustvarjaš napetost z vzhoda, da bi na koncu en sam sončni žarek presekal nebo in pri tem ne rabil samurajevega, niti kakega drugega meča. Povezani z naravo!
Lp Caki
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 29. 10. 2024 ob 11:09
- Prebrano 383 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 159.32