Sprhnela veja pod drevesi,
na njo pritisne čevelj težek,
tišina v šunder se prevesi,
živali v begu, čuk skovika,
glasov zmešnjava gre v presežek.

Oblak premakne se od lune,
še jazbec smukne v lisičino,
izgine v mrčje dolg trup kune,
odgodrnja jež v suho listje,
še kostanj skrči se v lupino.

Ujame puška se v grmičje,
dlan hrapava drži kopito,
že daleč je vreščanje ptičje,
tišina veze spet meglice,
vodeno mrežijo se v sito,

da spredejo kot til odejo
nad travo, podrastjo, mahovi,
oči utrujene pa zrejo
pod mesečino v sliko lica
ujetega med žal trakovi.

Obraz poljubljen tisočkrat,
prameni svetli - nežna krona
in sama šla je v večnost spat,
nikogar ni, da strah odžene
na dušni poti, kjer zdaj roma.

A še ulovi jo, še je čas.
Zrahlja kravato, črno svilo,
stisk petelina, groma glas
raztrešči mir, ki je zadremal,
kot da se je nebo zlomilo.

In trušč se straha ponovi,
visoko zgoraj nad dolino,
na grobu spodaj svež križ ždi,
v planini kri kaplja na slez,
razpara cvetju vso belino.

pi - irena p.