
Še en vroči dan drsi mimo,
v stranskem ogledalu se pelje odsev
razbeljene pokrajine,
sončni zahod.
V avtu se mešata moj in tvoj parfum.
Nosiš zlikano srajco, novo pričesko.
Enkrat za spremembo se peljeva
brez zbora kričačev na zadnji klopi.
Boš požirek mrzle kokakole, me vprašaš.
Sprejmem, kot nekakšno roko sprave.
Težak teden je za nama.
Odkar sem “samo” mati,
že dolgo nisem bila tako, v mestu-
med ljudmi.
V znak svobode mi po ramenih
prosto padajo sveže oprani lasje.
Čudovita poletna noč je, grajska kulisa.
Tokac na odru.
Pod njim kot vilinke plešejo mlade ženske,
pridruži se jim tudi Jan.
Poznaš skoraj vse, jaz nikogar.
Razen Cvitka.
Mirno bi rad sedel in poslušal,
jaz pa na glas pela, plesala.
Ne spodobi se najbolj,
utišaš najstnico v meni.
Poskusi se malo sprostit,
lepo je, te prosim.
Nekje med: Rekli so in Naj te nosi voda
zraste med nama spet zid.
tako dobro izpisan dan mnogih ''samo mam''
lpi
Zelo zanimivo mi je, da se najdem v obeh. Tako njemu, kot tebi. Tudi jaz grem v prvo vrsto in pojem na ves glas. Ona bi bila zadaj in poslušala. Poznam tudi vse, ona le peščico. Moj najljubši je Rekli so, njej je všeč vse. A doma, ko mene ni, ona pleše, včasih jo zalotim peti in si mislim, zakaj le takrat, saj nisi nikomur nič dolžna? Čudni smo si. Nepotrebni zidovi, pa še ti le posledica toge vzgoje...
Zveni kot iskrena izpoved, v kateri se spoznamo mnogi, mogoče skoraj vsi.
Lp, Caki
Vedno iskreno.
Hvala, Caki.
Pa lep večer. Š.
Čestitke k pesmi, ki ubeseduje razpoke v dvojinah na konkreten način.
Ko bi samo pustili drug drugemu, da smo, kakršni smo ;)
Lp, Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: Ajdovakasa
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!