Veš, še danes te čakam ob cesti

ko v mraku odhajam domov.

Ozrem se po seriji mestnih luči,

po liniji cestnih robov.

Morda pa korak tvoj zaslišim,

morda pa ujamem tvoj glas?

Zagledam postavo poznano,

predobro poznani obraz?

Praznina odvrne: ne bo je.

Preveč je oblačno nebo,

pa tudi, če spet jo zagledaš,

le kaj ti bo snidenje z njo?

Saj vem. Se bom večno sekiral

in čakal, da v mrak vtone dan?

Še davi sem cvetje nabiral,

a jutri ga vrgel bom stran.

Tomaž Berginc