Na najsoparnejši ponedeljek leta
nebo je na dvoje presekala strela,
ožemalci oblakov so delali nadure,
obtičal sem na blatnem kolovozu.
SRANJE.

Vse naokrog je zločesta mehkoba.
Sedaj miška pojavi se izza ovinka.
Zagrize besedo, ki ji pade pod zob,
hipec zatem premami me SPANJE.

Le kdo bi pomislil, da sem rešen?
Sledi še en majčken grižljaj njen.
Čudne so podobe na platnu neba,
vse bolj strašljive moje so SANJE.

Z brisalcev cedijo se sledi krvave,
iz obupa odtrgan volan je v rokah,
kolesa kabrioleta, vrtenje v prazno,
omedlim še preden vsuje se toča.

Naglo zaviranje spet me predrami.
”Oprosti Anja, malo sem zadremal,
ampak sončni zahod je prečudovit.”

Danes v vlogi šoferja je moja žena.

Nikjer nobenega blata,
niti nadležnih glodalk.
Avtopralnic ne maram,
ker so predraga zabava.

RAjko Jerama