Senca bezgove veje liže kamnito pročelje hleva.
Gnojne vile slonijo ob praznem zelenem vozu.
Po nedokončanem delu tipajo nagnjeni žarki večernega sonca.
Tihota je preglasna. Dan ugaša, pepelnat mrak pogrinja
na pol zorano njivo.
Vprašujoči pogledi v nejeveri zrejo v smeri navčka.
v zgaranih rokah
prepleten rožni venec
vonj sveč vznemirja
kar dosti spominov nosiš v sebi,
a čas je najbolj neusmiljeni tiran (verjetno je prav tako, sicer
bi živeli preveč luftarsko ali ležerno, kar pa s ciljem samouresničenja
ni združljivo)
kaj pa je postranivi (stilno zazanamovan samostalnik?)
v korpus besed slovenskega jezika ali SSKJ pa nisem poškilil.
Poslano:
09. 04. 2024 ob 19:41
Spremenjeno:
09. 04. 2024 ob 19:50
Rajko, imaš prav. A od nekje poznam to besedo ... Morda sem bila zasanjana. Hvala ti. Imejmo lep večer in mirno noč!
Ja, spominov nebroj. Od nekdaj sem rada do potankosti opazovala vse okrog sebe. Meni en npr. obisk sosednje kmetije ni bil le obisk, ampak, če ponazorim - cel čas je bil ena (!?) sama magnetna resonanca. Ta pa, vemo, koliko ogromnih prerezov slik naredi - haikujev. Vse imam spravljeno. Pač sanjač.
urednik
Poslano:
12. 04. 2024 ob 21:13
Spremenjeno:
12. 04. 2024 ob 21:14
Prepričljivo! Še vedno je mogoč preplet preteklosti s tistimi redkimi domačije, ki so še postavljene na obronkih vasi in je tako lahko sedanjost še prepletena s preteklostjo (našo), kakor se tudi (prekrito) preplete skrbno obdelana zemlja z zemljo, ki bo nekoga objela. Čestitke!
Milan Ž. - Jošt Š.
Milan, veš, da sem ponosna nase! Hvala za čestitke. Vse lepo, Majda.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Majda Žvokelj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!