Prelomim pečat,

da preskakujem meje med svetovi.

Nevede sem se spozabil na dan,

ko je z neba pršilo mleko

in je bil čas samote le hipen.

Z ugrizom se držim telesa.

Kako si lepa,

upognjena kot breza v snegu.

Rojena iz krvi lahkotne.

Lepljiva.

Plazim se skozi čas polomljenih slovesov,

precenjeni ostanki so suhe lupine.

Zabrlizgam zgolj dva ostra takta

v presekan vozel, razcefran:

Trenutek, okamenel v vrtinec,

kamor se je izlila vsa boleča belina.

V neslutenem vrhuncu razbarvanosti

sem na begu pestoval tudi tvoj spomin.

Negiben.

Janez Virant