Tisočletja izpopolnjevanja, nadgrajevanja, izumljanja.

Do bridkega spoznanja.

Totalno nesposobni. Blazno neuporabni. Jebeno porazni.

Ne znamo loviti, še manj ubiti, 

za to imamo vazale, 

za vse kar bi morali sami storiti uporabljamo robote. 

Tudi za razplod.

Znamo pa godrnjati, se pritoževati, tudi opravljanje nam ni tuje.

To je vse kar smo pridobili skozi pradavnino, največji dosežek, 

edino tu smo brezhibno absolutni. 

Roki visita ob trupu, bolj kot dekoracija,

stojimo na obešalnikih poceni surovin,

primernejši za novoletno jelko kot bojevnika plemenitih veščin.

Kar imamo, namenimo za zunanjost, notranjost ni več pomembna.

Vse okončine so nam tujki,

oči brez steklenih pripomočkov balast.

Centrifuga zmešnjav. Oprani na devetdeset stopinj.

Ostanejo nam le še možgani,

večji del skurjen, zmožen osnovnih funkcij, ENTER, ESCAPE.

Kar je še v glavi, je za odpad

razen zlato v ustih, tega bi lahko pretopili. V nove nohte. 

Postavite nas nazaj v vitrine,

omogočite brezplačen ogled.

Poskusimo še enkrat od začetka. 

Morda nam tokrat uspe. 

Edo Krnić