V morje,
ki ju je nahranilo s soljo,
da sta zmehčala podkožje.

V pesem škržatov,
ki je razbijala avgustovsko vročino,
da sta prestopala robove korakov.

V neizgovorjene besede,
ki so se lovile z vetrovi,
da sta slišala dvojino.

V vonje jutra,
ki so bili čisti,
da sta sidrala zaupanje.

V globine,
ki sta se jih bala,
da bi slišala tišino.

V dihe,
ki jih premorejo le dotiki
zrasli v hrepenenju.

V bližino,
ki je bila večja
od njiju.

nada pecavar