
Zbirajo se v jate,
kar naprej čebljajo, prhutajo,
vse mogoče ščebetajo.
Poletijo, se zgubijo,
se ves čas lovijo.
Včasih gnezdijo v duplini,
včasih so nekje v višini.
Niso strahopetne,
tudi ne prevzetne.
Niso kar brez cilja,
je pomembna vsaka milja.
Kar naprej letijo,
še ponoči ne zaspijo.
Pred nevihto so nemirne,
drugič zopet mirne.
Niso vedno predvidljive,
včasih so nezanesljive.
A pomembne so za naš obstoj,
tak je tale naš ustroj.
Vedno znova se rodijo,
opominjajo ali rotijo.
Brez besed nas prebudijo
ali pa v pripravljenosti spijo.
Ne, to niso kar navadne ptice,
tudi niso lastovice.
To so naše misli vsemogoče,
vedno in povsod raziskujoče,
če kdo hoče ali noče.
Dobro nas vlečeš za nos s svojimi mislimi,
skoraj si zaslužiš titulo - mojstrica zavajanja.
He, he,
RA.
Haha. V tem času so tako misli kot ptice izredno živahne.
Hvala za kompliment.
Lp. Olga
Le, če do konca prebereš, potem izveš, Kaj misliš. Zanimivo in iskrivo. Lp, Caki
Se Strinjam Damjana.
Zato jih sprejemam take kot so. Kot ptice, vedno prisotne, živahne in v pogonu. Občasno me spravljajo ob živce, večinoma pa z njimi uživam.
Lp. Olga
Komentiranje je zaprto!

Napisal/a: olgasem
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!