So ptice vse že odletele
in zima pred vrati je zastala
so sveče vse spet zagorelei
ko zadnji sem poljub ti dala
Je mrak začel padati na zemljo
in ti objemal mene si
toplota je prešinila me vso
nad nama pa se vilo sivo je nebo
Že zdavnaj je bilo
ko tekala po trati sem
je plamen objel mi vso telo
poslušala sem ptičji spev
A barka moja je odšla
se skoraj potopila je
nevihte divje so jo zibale
ko luna svetla je zašla
Da sonce zlato greje me
to srce pozabilo je
a zdaj
ko gledam spet v nebo
se vse vrnilo je
Iskala nekaj v trati sem
mogoče zadnji dih
in začudena spoznala sem
da se iz mene izvija stih
Ko stresa moje se nebo
prikaže neki se obraz
toplota me preveva vso
spoznam
da to sem jaz
So padle kaplje na zemljo
in grom odmeval je
sreča davna je odšla
veter jo odnašal je
Sem skoraj izgubila jo
sem plula proč od nje
spoznala nisem njen obraz
ker skrival se pred mano je
Zdaj vem
da sonce ni zašlo
pa tudi moja barka ne
ko gledam modro spet nebo
sprašujem
kam odplula je
Draga Milena, vse tvoje pesmi so obarvane s čustvi, ki jih s tako lahkoto opišeš. Vidiš, jaz nisem tak mojster. Smo veseli, da te imamo! Majda.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milena
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!