Pravijo ljudje,
da ni vse dobro kar napišem;
da svet ni tak,
kot ga včasih
z besedami
narišem.

Vsak vidi svet po svoje.
Nekomu z rožami posute so poti,
spet drugi pod kupom smeti živi.
Besede pa pri meni ne vedo
ali so izvir,
ki nosil bo zlato;
ali že same so zlato.

Nekdo, ki stopi do prepada
zave se tistikrat,
da je življenje zanj nagrada.
Če stojiš na robu
nečesa kar razpada,
to ni le znak, da nekaj slabega se bo zgodilo.
To lahko pomeni tudi,
da se od sedaj bo nekaj dobrega zgodilo.

Vsak od nas v neki dobi,
pride do razpotij – do poti, ki ga v temo vodi.
A kakor nam pregovor pravi,
za dežjem vedno sonce se pojavi.

Kdor po besedah mojih kot po neki brozgi hodi,
ta naj ve, da moja pot gre vedno k svobodi.
Na robu prepada vedno bom razprl krila,
ne bojte se
ne bo beseda moja me ugonobila.

Ne morem samo med vrtnicami jaz živet
v mojem svetu tudi vtrnju
najde dober se nasvet.

Tomaž Jevšenak