S prvim pomladnim soncem

si se izvila iz gozdne prsti.

Zrasla si sredi visokih dreves.

Pot si našla med krhko listnato skorjo,

ki jo je ustvaril jesenski veter

in utrdil težek sneg.

Med listjem, ki čaka na razkroj,

si pokukala ven in se ozrla v nebo.

Nisi se ustrašila trohnečega tepiha,

ni te strah mogočnih dreves.

Zazrta v nebo vpijaš njegovo modrino.

Srkaš življenje iz tal in ljubezen od zgoraj.

Ne glede na okolje in okoliščine

si mala kraljica, gozdna lepotica.

Prišla si, da siješ svojo modrost.

Hvala za plemenito poslanstvo.

Mateja Vrhovc Mestnik