nisem človek vreden človeka ki ga boli duša katere ne priznava a veruje v psiho
ne stojim brutalno na pločniku s transparenti ki žalijo čustva manjšin in komarjev
borim se s pitno vodo s šibo ki na vsako rit paše in jo tepem in s tem pomirjam
o bog ne daj da bi crknu komunizem kdaj da se ne razvadim in me ne prevzame
nečimrnost brezvestnih ki si (in mi) nabijajo slabo vest zaradi uničevanja sveta
pod svojimi ritmi ko ritmi tamtama valujoč šinejo skozi eno uho noter in skozi
zadnjico ven v prostrani prelepi svet sally rooney in anta samota ki je sramota
kot črni panter in knežji kamen in nekropola in osamosvojitelji za cel naš rod v
izumrtju zadnji med nami si v slonokoščenih stolpih pesnikujejo panegirike in
psom mačkam in drugim zverskim prijateljem ki jih je nujno kastrirati za boljši
svet in njega obstoj zgolj iz brezmejnega prijateljstva in ljubezni brezpogojne
medtem ko je modrost omejena predvsem na neuspehe dopovedljivega jebiga

Tomaž Mahkovic