Mravljična pot

Sprašujem se, zakaj sem danes oblekel dolge hlače bež barve, četudi zunaj besnijo podnebne spremembe. Zares, vroče mi je. Vendar to še zdaleč ni resen problem. Prekaljeni popotniki s sledmi nostalgije, ko je živo srebro pridno zlezlo preko vsake  razumne meje, sploh če v bližini še niso postavili  avtomatov za bezgovo šabeso, ne bi smeli tarnati za vsako malenkost.  " Pha, 45 stopinj v senci,"   Niti nisem prepričan, ali obstaja  še kakšna  druga šabesa ali pa je to zgolj patent v domeni nežno in opojno dišečih belih socvetij. Dejansko ima vsak zakoten kraj na zemlji kakšno različico sorbeta (šerbeta, i.p.d).
Po zunanji hlačnici se vzpenja mravljica. Kaj bi bilo, če ne bi imel pomoči fizikalnih bogov, ki so izumili barvni kontrast?  Zapažanje gostje bi mi ušlo in resna skrb glede eksistencialne usode te mravljice se ne bi pojavila.
”Pobral” sem jo nekje na obronkih gozda mojega domačega kraja. Kaj pa je to 1 km za nas popotnike, ki smo na 45  ° C in več po nekaj mesecev skupaj trenirali za prihajajoče klimatske spremembe?!      Indija je Koromandija, razen kadar ni. Mravljice so mi simpatične; dosti  bolj od udavov, pitonov, levov.
Seveda edina žival, ki jo sovražim je komar. Klopov se ne bojim. Tako mora biti, če se odločiš, da je gozd primerno mesto za meditacijo.
GROZA ! Mravljico (lahko da je bil mravec) sem nehote odnesel daleč izven meja njenega sveta.
Kako  se počuti v neznanem okolju? Saj ste videli, kako zbegano se vedejo na človeku. Bi levo,  ne raje desno, pa spet nazaj. “Ah, tukaj sem že bila.” V dveh  minutah, kar petkrat preišče vse gube na relaciji komolec-koleno.

mravljica  leze
po koži med dlakami
nemočno bitje

Mislim, da  je v šoku ali vsaj pod stresom. In še meditirati ne zna.
Nelagodje v meni se stopnjuje. Mravlje  so prav tako kakor ljudje družabna bitja, če že ne družbene živali. Sedaj je  revica vsa sama.  Znašla se je na neznanem terenu. Uničil sem njeno “srečnost in varnost življenja”. Descartes je menda trdil, da mravlje ne razmišljajo. Ampak ta, ki leze po meni, še  kako tuhta, kaj ji je storiti.  “Gre za nagonsko tuhtanje,” bi se delali pametne veleumi (razvojne) biologije, dokler ne bi postali slavnejši od Charlesa.
Mravljica se  s takšno okrutnostjo še ni srečala. Do danes. Kaj ji je storiti? Kako ubežati svoji usodi?
Kam iti, ko si čisto v _iti?
Zanjo je le eno vprašanje ( z več podvprašanji): “Hrana?”
Ali naj poišče pot nazaj domov? Daleč je 1 km. To je primerljivo s tem, da bi vas (ne govorim o Orehku, če ste slučajno od tam)  izstrelili 500000 - 1 milijon km daleč brez zemljevida v bisagi.
PA kaj sedaj koristi filozofija?  Ali je kakšna razlika  med 1 milijon   km oddaljeno uganko ali 1 svetlobno leto oddaljeno “počitniško destinacijo”?
Saj ste ljudje, torej vključite sinapse.   Točno takšni ljudje, ki jih dnevno srečujete, menda včasih verjamejo, da kar  precej vedo........ja, ker so hodili v šolo.
Ja, pa kaj še.  Vraga. Ravno toliko vedo kakor ta  mravljica.
In če jo frcnem - in s tem še povečam njen stres - bo padla s hlačnice  v globino.  In preživela bo.


Ste vi tudi kakor ta mravljica. In nekega dne vas bo  nekdo, ki bo brezobzirno ali zgolj nepazljivo “hlačal” po vesolju, zanesel na drug konec galaksije. In kaj boste potem?  Tam pa ne poznajo knjige pripomb in pritožb. To se lahko zgodi vsakomur vsak trenutek. Rajši preverite, sedaj že pet minut  zaradi tega haibuna niste pozorni na okolico,  če ste sploh še na Balkanu ali  na balkonu neke medzvezdne križarke.
Mravljica se  ravno sedaj ukvarja z naslednjim podvprašanjem: “Ali se je  lažje   vrniti v svoje  matično mravljišče ali mi ne  preostane drugega  kakor, da si začnem graditi čisto svoje pravo novo mravljišče?”
Kadar je mravljica pravljica, in pravljice imajo svoje interne zakone, se zgodijo velike stvari.

No, tistih 45 stopinj v senci pomeni, da je mačka morda imela le tri  noge."

RAjko Jerama