Ker v meni ni krhkih karavan
in ker veliko ljudi razpade,
še preden bi življenje po njih
prvič udarilo,
in se nato jokajo v
tankočutnem poetičnem stiharjenju,
namesto da bi
preštihali vrt in
svojo bledikavo kožo
kot kokoši popasli na
zeleni trati.
Okoli njih trdnjava izolacije,
ki v stenah kože in betona
zadržuje vonj, smrad
potu in urina in acetona
in čikov in posteljnine, ki ima
vedno več prebivalcev,
in infuzije kablov,
ki vodijo proti dlanem
(edina konstanta),
obkladki limoninega sladoleda,
ki se v kožnih žepih ustne votline spreminjajo v
lepljivo juho,
votlo podrsavanje copat, vsak dan za
celinko daljše,
in momljanje, laganje
mami v telefon,
da ja, si danes že jedel.
Živimo v obdobju, ko je večina kriminalcev
že zaprtih.
Ko si v sistemu (v betonu) ne moreš zaznati sistema in je vse v redu, čeprav zaudarja ... taka pesem pove, kako in kaj!
Vsekakor dober pomislek - je življenje predstavljeno v pesmi lenoba ali le obrambni mehanizem pred svetom ...
Zdi se mi zanimivo, kako pesniško raziskuješ nelepe pla(s)ti ... čestitke,
lp, Ana
Poslano:
21. 07. 2023 ob 14:22
Spremenjeno:
21. 07. 2023 ob 14:23
Najlepša hvala Ana <3>
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Eva Šubic
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!