V tem trušču sveta

je videti ni,

a na vsakem koraku

na nas preži.

Ima mnogo obrazov,

jo počasi zaznamo

in kar prepogosto,

z njo se pečamo...

Starec v bloku

te-veja je sit,

ne ve kaj počel bi,

tako sam, neobrit.

Mladec zapravlja 

čas na digi napravi,

dan za dnem tam visi,

ni prijateljev, pravi.

Člani družin

vsak po svoje živijo,

so včasih osamljeni,

bolj kot se zdijo.

Na množičnih žurih

se mladina znori,

a hitro kot dim,

to veselje spuhti.

Reke avtomobolov

iz mest se valijo,

nenehno potujejo,

pred kom le bežijo?

Mnogo preoblek

Samota ima,

je vsem na očeh,

a se je ne prepozna.

tolminka