Na verandi poletnega večera
ji veter šepeče
bodi moja…
Njegov šepet se ujame
v njene nemirne lase,
okrog in okrog se sliši šumot
in v njej naenkrat mehkoba,
vrisk in nejevera,
dvom v lastno vesolje,
ki se strese in
se zruši v samega sebe.
Iz ničelne točke
se novi dih porodi
in eno z njim
razume vsak glas trav, dreves
in novih zvezd.
Poslano:
09. 07. 2023 ob 12:01
Spremenjeno:
09. 07. 2023 ob 12:02
Če je res tako, kakor si zapisal, smo priča pravi Božanski romanci.
Ajoj, lepo! Majda
Da da se pridružujem prvim dvema komentarjem
Lp, M
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: berni
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!