Prababica dekla, 

pokorna, ubogljiva, 

podložna, ljubeča.

Otroštvo stare mame 

v zavetju očeta 

in dobrosrčnosti matere,

med krutostjo vojne.

S seboj je odnesla

v prsih toplo srce.

Njene roke, brazde dobrote.

Njena duša, polna ljubezni.

Njen obraz, podoba skromnosti.

Njeno naročje moje zavetje.

Njen svet, bolečina.

Njena mantra: "Potrpet je treba!"

Svoji nezakonski hčerki 

ni zmogla dati varnosti in zavetja.

Hčerino otroštvo,

samo trpljenje, zaničevanje.

Bila je osamljena, prizadeta, ranjena.

Odraščala, kot so drugi hoteli.

Brez očeta, ob ponižanjih

moža njene mame. 

Mati jo je v svoji bolečini skušala zaščititi, 

a bila sama ranjena in kruto kaznovana.

Hči, se je naučila skriti.

Njeno srce, bolečina.

Njene roke, delavne.

Njena duša, polna ponižanja.

Njen obraz, lepota nezaupanja.

Njeno naročje, pričakovanje.

Njen svet zamera.

A je našla ljubezen in zaupanje.

Živela sta srečna do konca svojih dni.

Le hčeri ni zmogla dati ljubezni.

Ni je razumela, zahtevala je, 

pričakovala, primerjala, 

ni ji zaupala, 

ni ji verjela,  

ni je znala ljubiti. 

Vzgajala jo je, kot je bila sama.

A sem ohranila toploto srce,

ljubeče roke,

V duši ohranila preveč samokritike 

in nezaupanje vase.

Moj obraz, privlačno samosvoj.

Moje naročje, objem spodbude.

Moj svet, raziskovanje in iskanje

Predala naprej kar sem znala.

Se sproti učila ceniti in zaupati.

Se prevečkrat opravičila.

Vse druge spoštovala prej 

in bolj kot imela rada sebe.

Ljubila hčerki, kot sem vedela in znala.

Ju prizadela, objela, se opravičila 

Predala sem ju v svet, ker jima zaupam.

Zgodba potuje iz roda v rod.

Od kod in kam nihče ne ve.

olgasem