nikjer več nihče ne zapoje kar tako
le še veter
prinaša melodijo mehke slovanske duše
izza Kavkaza izpod Urala z bregov Visle in Vltave
izcejena pretirana čustva
iznad široke Donave
v sapah jočejo sevdalinke
monotone balade gosli in dud
koračnice iz prehojenosti
upajoči zvoki izgubljenih
nihče več ne zapoje kar tako
živimo v bordelih z razglašenimi pianini in vreščanjem starih prostitutk
živimo v kabaretu
in se smejemo resnici ki jo imamo raje z masko
naličeno v komedijo
živimo v mjuziklih
ki jih prodajajo za sanje
ker nimamo več svojih
da bi zapeli
vanje
jutro
in zvečer pokleknili pred dnevom
v rožne vence babic
res je manjkal, hvala Dominik :)
Res je vse se plača. Če pa že slučanjo uzreš koga ki je pripravljen narediti kaj brezplačno ga bo drugi pohodil rekel mu bo ti si budala. Takle mamo.
Lp, Mateja
Preveč resnic z masko, vse manj babic z rožnim vencem ... Čestitke za nazorno pesem!
Rajko, Ganeš joče, več veselja v nas hoče :)
Hvala
lp
pi
Ja, Mateja, takle mamo :)
Hvala in lp
pi
Hvala, Caki
predvsem premalo veselja do živega sveta.
lp
pi
Čestitke k pesmi, ki z metaforo petja pove še vse drugo, kar se je spremenilo / izgubilo ...
lp, Ana
Najlepša hvala, Ana.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!