Gledam skozi okno.

Vidim goro.

Vidim morje.

Vidim puščavo.

Vroče je, okno pa se ne

odpre.

Na drugi strani okno je,

zunaj sta roži dve,

poleg rož dve deklici ležita,

s sladkim medom se mastita,

ko zadiši, bi odprl okno,

a ga ni.

Obrnem glavo,

vidim okno,

gledam ven v te ljudi,

vsi prijazni,

vsi so sveži,

vsi našpičeni,

vsi v preži,

da srce mi zaigra,

okna pa,

ki gledam skozi pol sveta,

ni.

Saj je okno,

ki ga gledam,

ki ga vidim,

ki lepo je,

ampak okna za v

svet z roko

golo se ne da odpret.

Okno za lepe stvari

je okvir, ki dal sem ga

v oči.

Vse lepo se zdi.

Na Svoji Poti