Gledam skozi okno.
Vidim goro.
Vidim morje.
Vidim puščavo.
Vroče je, okno pa se ne
odpre.
Na drugi strani okno je,
zunaj sta roži dve,
poleg rož dve deklici ležita,
s sladkim medom se mastita,
ko zadiši, bi odprl okno,
a ga ni.
Obrnem glavo,
vidim okno,
gledam ven v te ljudi,
vsi prijazni,
vsi so sveži,
vsi našpičeni,
vsi v preži,
da srce mi zaigra,
okna pa,
ki gledam skozi pol sveta,
ni.
Saj je okno,
ki ga gledam,
ki ga vidim,
ki lepo je,
ampak okna za v
svet z roko
golo se ne da odpret.
Okno za lepe stvari
je okvir, ki dal sem ga
v oči.
Vse lepo se zdi.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Na Svoji Poti
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!