morda je to teh pet minut
ko ne gledaš ne levo ne desno
ko ne vstopa nihče
spominjanje se rojeva
in zapravljeno je vse
ona je ideja
trnova pot
večna lakota pevca
ki izginja
s piščaljo
goslimi in lutnjo
z dekletom
ki drugim
pripleše nepojmljivo
ah
ovem se da ne čutim
ona se utrudi
klone mi v naročje
podčrtam konce
da pleše kot vrtavka
v pesek pišem
imena ptic
zdaj ni tam nobene hiše
beseda ne zasije več
obraz se je postaral
valovi spirajo lase peščene
besede štejejo usta
zemlje ranjene
Komentiranje je zaprto!