morda je to teh pet minut 

ko ne gledaš ne levo ne desno 

ko ne vstopa nihče 

spominjanje se rojeva 

in zapravljeno je vse 

ona je ideja 

trnova pot 

večna lakota pevca 

ki izginja 

s piščaljo 

goslimi in lutnjo 

z dekletom 

ki drugim 

pripleše nepojmljivo 

ah 

ovem se da ne čutim 

ona se utrudi 

klone mi v naročje

podčrtam konce 

da pleše kot vrtavka 

v pesek pišem 

imena ptic

zdaj ni tam nobene hiše 

beseda ne zasije več 

obraz se je postaral 

valovi spirajo lase peščene 

besede štejejo usta 

zemlje ranjene

miko