Hodim po preprogi,
iz nežnih rož spleteni,

na obrobju sveta miru,

vabi me spomin na dni,
ki kmalu bodo spet prišli,

kljub zmrzali bodo vzbrsteli.
Vem !
Če ne spiš, prijatelj moj,
sel angelskih višin si nocoj,
kadar skoz’ noč veje rahel piš
in objete v tišini zadehte azaleje.
Na brezpotjih gozda misel domuje,

korenin se svojih nikdar ne sramuje.
Zakaj?
Še prgišče juter usoda nam nasuje,
na mrtvaškem odru zemeljskih odnosov,
zlagane žlahtnosti, ki zanima jo lastnina tuja,
da vedno znova v krču ječi moja mila domovina.

Koliko bratov ali sester si imela? Ali si jih kdaj ljubila?
Če nisi zmogla, ni usoda kriva, ko burka ti obraz prekriva.
Grem.

ps: tudi perzijska je lepa, a ta je lepša                                                                                                                                    

RAjko Jerama