En dan pa grem,

- niti ne zbežim -,

na goro Sábotin.

Zadiham prosto,

- vikend, praznik ni -,

me gneča ne duši.

Dan je solzno čist,

car 3glav belo sije,

sonce me umije.

Na milem nebu

par ujed jadruje,

v letu se ljubkuje.

V škrlat gre ruj,

kraške šopke plete;

šetraj še zmeraj cvete.

Pod prepadom Soča

v šal mi hrib ovije,

smaragdno sije. 

Na površju, v tleh,

ki rovi jih vetrijo,

spomini vojn grenijo.

Beton na kamnu,

v betonu križ se beli:

ran pomnik ne celi.

Pomislim zgodovino,

- narava že zdrži -;

človek sam se ugonobi.

Pa tak lep dan!

Ne, ne, ne.

Altro che.

Mirjam Dular