Zlate niti ovijam okrog tvojega obličja.

Topijo se, kot sončni žarki,

na koži puščajo okus smetane.

Čas je obstal v metežu na Antarktiki,

kristalno čisto tiktaka v sopari tihožitja.

Zamrznjen kip diha – v njem se skrivajo vrelci

pokopanih ledenikov – naveličanih golote.

Za sabo puščam vse pomisleke.

So kot odtisi na porumenelem steklu vaze,

v kateri  žubori sveže zelenje - tako potrebno za

vsak nov vzdih.

Silva Langenfus