Parki. Podobe večnosti
Če boste moj obraz kdaj nalepili
na zid, naj bo črno-bel
na sinji podlagi. Naj se smehljam,
vendar rahlo, nežno, kot na tisti fotografiji,
ki je bila dolgo časa na mojem profilu pesem.si.
Če boste moj obraz kdaj nalepili
na kakšen zid, mi vnaprej ponudite,
kateri bi lahko bili moji najbližji sosedje;
morda nisem najkapricioznejša, a dobro družbo
imam rada, barve pa še posebej.
Če boste moj obraz kdaj nalepili
na hladen zid, naj bo to v parku, viza-vi
starodavnih dreves, pa nekoliko odmaknjeno,
da me bo kdaj pa kdaj pogrelo šepetanje
zaljubljencev.
To je fotoverz, beri skupaj s pogledom na fotografijo:
Drugi del naslova te pesmi ni čisto v redu. Če dobi kdo kak preblisk ...
Mogoče parki starodavnih dreves
Všeč
lp, li
Če bom kdaj obraz v drevesu, me ne boste videli. Tudi zaljubljenca ne. Drevesa zato - vedo.
Konec me je park- iral.
Lp
pi
Hvala, miko. :)
li, hvala, tudi za predlog. Si mislila, da bi bil naslov Parki starodavnih dreves? Iščem nekaj drugega samo za drugi del naslova, "Prispodobe večnosti". "Parki." bi ostalo.
Hvala, Irena. Mi je toplo. :)
Lep pozdrav vsem,
Mirjam
Imenitna perspektiva in tema fotoverza, čestitke,
lp, Ana
Hvala, Ana. Me veseli, da ti je všeč, čeprav je taka - preprosta.
Mirjam
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mirjam Dular
- 31. 08. 2021 ob 21:27
- Prebrano 543 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 118.49
- Število ocen: 4