Draga Zarja,

Vreme je nadvse fantastično. Že peti dan hodimo. Pogrešam te.

Še vedno. Vidiš to … plastovitost, globino, poniglavnost

sužnjelastnikov? Saj prepoznaš lipo, pešpot, dvorec,

dolino in hribovje na obzorju, kajneda? Mislila sva,

da bova živela … tu. Blizu. Skupaj. Pa se ni izšlo.

Se spomniš, ko sem ti v stanovanju na Miklošičevi zadnjikrat

rekel “Sleci se”, ti pa si se vzvišeno obrnila, vstala, odšla;

rekel sem “Tvoj nos je preveč aristokratski”. Res je.

Ironija usode, bi kdo mislil. Čevelj me je ožulil, čeprav

ni ne nov ne majhen. Kaj pa ti, si mobilna*?

Si bila rojena v pravo družino?

Me boš objela, ko izplavaš iz Sore?

                                                        Tvoj

—————————

* https://www.youtube.com/watch?v=xCFEk6Y8TmM 

Mirjam Dular