Na razpotju poti pravzaprav veš,

da ne veš, kako žge,

ko se sedaj spremeni v obžalovanje.

Za kar opehariš včerajšnjo možnost,

ne more vrniti noben jutrišnji dan.

Vseeno ostajam in poleg ogrizkov sanj

in kolaža nekoliko estetiziranih spominov 

pestujem tudi neodložljivo krivdo.

Pripravljena sprejeti vsaj tisti del resnice,

o katerem zmorejo kaj povedati samo najboljši romani.

Pripravljena čisto sama nositi vse tisto,

o čemer bom molčala tudi pred sabo.

Največ naju je med vrsticami.

V strahovih, tik preden se začne daniti.

V tišini samoumevnega.

Kadar popokajo zidovi,

ki jih gradiva vsak iz svojih zidakov osamljenosti,

in se zagledava ponovno.

Tukaj sva. Nič več kot to. 

poetesa