Prehodila sem strma obrežja
kot angel padala z vrhov Skalnega gorovja
vstajala, da bi znova strmoglavila
v globino globin svojih zenic
kjer sem že zdavnaj zaklenila sebe
v temo skritih predalčkov
daleč od barbarskih pogledov.

In ko mi svet postane tuj,
ko sem ločena od vseh stvari,
ko se razplini modri dan
in se ne slišijo glasbeni drgeti čebel,
obrisi pa se zrastejo kot kamen in trn,
odhajam v globine, še dlje.

Iz meglic na horizontu
štrli belo, mrzlo zapuščeno polje
v njem premraženi drozgi
zastrti s kopreno, tvoja tišina jim poje.

In pojoča meglenost potuje
nad divjimi, motnimi vodami,
nad starimi strehami,
nad majcenim planetom Zemljo
v brezno vesolja
in prihaja nazaj kot oblaček,
kot topli pomladanski dež,
kot glas pesnika,
v mojo dušo.
 

Jure Drljepan (JUR)