Brezvetrje dotika
Rodil sem se, kot se rodi žalost. Premaknil sem kontinente telesa
in zrasel. Kasneje pa nisem več vedel,
kako premikati noge, dvigati roke, kam obrniti pogled.
Težko najdem pravilen obrat nepravilno obremenjen,
saj se ne spomnim več, kakšna je otroška ljubezen.
Noben otrok ne izgovarja besede ljubezen,
da bi jo pobarval.
Zato mi je ostal v spominu le vonj,
zmede ga objem, ki mu preplašen zaupam, kakor da bi
se želel prepričati, ali je obzorje še vedno ozko.
Starši otrokom niso zvesti in se poslovijo in pokopljejo že dolgo pred smrtjo.
Slekel sem otroška oblačila, moja golota je pohujšala tuje besede,
iztelesila žalost.
V meni je nema samota.
Tudi spomine mojih prvih korakov
sta s sabo zakopala oče in mati.
Oh, lepo! Nazalost, vsi nekega dne postanemo sirote in ja, takrat je res konec otrostva ...
Pozdravi!
Ananda
kam obraniti pogled - obrniti ?
Lep pozdrav!
JUR
JUR, ja, tnx!
Ananda, upam, da nismo le sestavljenka ...
Lp, Jošt Š.
''Zato mi je ostal v spominu le vonj,
zmede ga objem, ki mu preplašen zaupam, kakor da bi
se želel prepričati, ali je obzorje še vedno ozko.''
Sjajno, Jošt!
Lp, Katica
Pesem, ki združuje vse primesi starševsko / otroške ljubezni, čestitke,
lp, Ana
Marija, Katica, Ana, hvala za vaš vetrič dotika!
Lp!
Jošt Š.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milan Žniderič - Jošt Š. (urednik)
- 08. 02. 2021 ob 19:48
- Prebrano 491 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 147.22
- Število ocen: 12